Brane Oblak, ki je 27. maja praznoval 78. rojstni dan, je eden najboljših, če ne kar najboljši slovenski nogometaš vseh časov. Za najboljšega v zgodovini ga je leta 2004 (ko se je kariera Zlatka Zahovića že končevala, karieri Jana Oblaka in Benjamina Šeška pa se nista še niti začeli) ob 50. obletnici ustanovitve Združenja evropskih nogometnih zvez (Uefa) izbrala tudi Nogometna zveza Slovenije.
Navdušil ves svet
Če bi se radi prepričali o njegovem mojstrstvu, si na youtubu še vedno lahko ogledate posnetek, opremljen z zgovornim naslovom The most beautiful goal ever seen Brane Oblak-Yugoslavia (Najlepši gol, ki smo ga kadar koli videli …), in prisluhnete navdušenju takratnega angleškega televizijskega komentatorja, ki je 5. junija 1974 komentiral prijateljsko nogometno tekmo med Anglijo in Jugoslavijo. Seveda je komu lahko bolj všeč tudi kak drug spektakularen gol kakšnega drugega mojstra nogometa, a lahko bi se strinjali, da tako silovitih strelov z dobrih 30 metrov, pri katerem žoga v ravni črti leti v sam kot gola, ne da bi začela izgubljati višino, danes ni več videti (če ne zaradi drugega, ker so dandanes tudi nogometne žoge lažje kot nekdaj).
A en sam gol nikakor ne pove vsega o Ljubljančanu, ki je pri 18 letih že na svoji prvi tekmi v dresu Olimpije (tja je prestopil iz ljubljanske Svobode) v Beogradu dosegel oba gola za zmago proti tamkajšnjemu Partizanu, ki je teden prej odigral finale evropskega pokala prvakov proti Realu. Do leta 1973, ko je prestopil k splitskemu Hajduku, je za Olimpijo odigral 218 tekem in dosegel 45 zadetkov. V dresu Hajduka je igral dve sezoni in bil v obeh z moštvom tako jugoslovanski državni kot pokalni prvak.
O tistem obdobju je pred leti še vedno z navdušenjem pisal znani hrvaški novinar Boris Dežulović: »Težko, da obstaja nogometaš, ki bi v kakem klubu igral samo 18 mesecev in pustil tako globoko sled kot Brane Oblak v Hajduku, kjer je igral komaj sezono in pol ter ostal do danes obče mesto splitskega spomina. Brane je bil v Splitu nenavadna pojava – nogometaš in hkrati delavec, delavec in hkrati umetnik, umetnik in hkrati šprinter. Govorilo se je, da sto metrov preteče v enajstih sekundah … To leto 1974 z Branetom Oblakom je bilo najboljše leto naših življenj. Osvojili smo prvenstvo in pokal, se z reprezentanco, sestavljeno iz šestih hajdukovcev, uvrstili na svetovno prvenstvo v Nemčiji, na odprtju mundiala igrali proti strašnim Brazilcem, svetovnim prvakom – in zdelo se je, da na svetu ni večjih in pomembnejših od nas.«
Osvojil nemško ligo
Leta 1974 je Oblak kot prvi Slovenec zaigral na svetovnem prvenstvu (v jugoslovanski reprezentanci je bil še Danilo Popivoda, a ne v prvi postavi) in bil najboljši igralec uvodne tekme z Brazilci, nato pa je bil izbran še v najboljšo enajsterico prvenstva. »Ponosen sem, da sem bil prvi Slovenec, ki je nastopil svetovnem prvenstvu v nogometu in se dokazoval v jugoslovanski reprezentanci. Če bi bila tedaj bolje organizirana, bi lahko dosegla vsaj polfinale, tako pa smo imeli stavko, ki jo je prišel reševat predsednik Tito,« je pred leti zaupal v enem redkih stikov z mediji.
Dve leti po svetovnem je nastopil še na evropskem prvenstvu v Beogradu, za jugoslovansko reprezentanco pa skupaj odigral 46 tekem in dosegel šest golov. Leta 1972 je nastopil tudi na Pelejevi poslovilni tekmi pred 200 tisoč gledalci na stadionu Maracana v Riu de Janeiru, Oblak pa je tedaj celo dobil v spomin Pelejev dres. »Že to, da si na polni Maracani, je doživetje, igranja pred to silno množico pa se sploh ne da opisati. Zdelo se mi je, da nog sploh ne čutim, tudi bolečine v preponah so bile v hipu pozabljene,« se je pozneje spominjal.
Po odsluženi vojski je leta 1975 za takrat rekordno odškodnino 1,2 milijona mark odšel v Schalke, s katerim je osvojil drugo mesto v nemški bundesligi, nato pa po Beckenbauerjevem povabilu prestopil v münchenski Bayern, kjer je leta 1980 kot edini Slovenec postal prvak nemške lige, v kateri je odigral 120 tekem in dosegel deset golov, še nekajkrat več pa jih pripravil, zlasti slovitemu Gerdu Muellerju. Nove pogodbe z Bayernom ni želel podpisati, češ da ima denarja dovolj ter da želi uživati na morju in loviti ribe. Do svojega 40. leta je potem občasno igral v več avstrijskih amaterskih klubih, po igralski karieri pa postal trener. Treniral je Naklo, Rudar Velenje, Koper, Ljubljano in Olimpijo, leta 2004 je bil najprej selektor mladinske reprezentance Slovenije, še isto leto pa postal selektor članske reprezentance do leta 2006, ko ga je nasledil Matjaž Kek. Zadnjo nogometno funkcijo je imel v sezoni 2009/2010 kot trener Olimpije, ko je priložnost že pri 16 letih ponudil nogometnemu vratarju Janu Oblaku, s katerim sicer nista v sorodu.
Oblak se je rad ukvarjal tudi z drugimi športi. V mladosti je kot za šalo znal narediti salto, preizkusil se je celo na 40-metrski smučarski skakalnici, pozneje pa je bil tudi zagnan rekreativni teniški igralec. Še vedno je vitalen, živi pa umirjeno življenje ob slovenski obali, kjer vsako jutro najprej pobere jajca, ki jih znese njegovih pet kokoši. Od slovenskih nogometašev menda spremlja le nastope Jana Oblaka in Benjamina Šeška, navijal je tudi za Lionela Messija, ki ga ima za najboljšega vseh časov. Rad pogleda tudi tekme Luke Dončića, slovenskih kolesarjev in smučarskih skakalcev. »Slovenci imamo toliko dobrih športnikov, da bi lahko 24 ur na dan gledal televizijo,« še ugotavlja naš legendarni nogometaš.
