»Če ne ukrepamo, nas lahko doleti scenarij, podoben irski lakoti v 19. stoletju.« Tako pred ponovitvijo velike krompirjeve lakote, ko je na Irskem zaradi uničujoče plesni, ki je med letoma 1845 in 1849 napadla krompir, umrlo najmanj 750.000 ljudi, svari Vladimir Hunjadi iz zadruge Kooperativa Kristal. Le da tokrat po poljih pridelka ne žanje plesen, ampak bakterija, ki jo prenaša žuželka cikada oziroma stekleni krilati škržat. Za uteho: ne gre za isto vrsto škržata, ki ga poleti tako radi odhajamo poslušat na morje. Bolezen, ki jo prenaša in jo v tujini imenujejo s kratico SBR, lahko zmanjša pridelek za četrtino, povzroča veliko manjše vsebnosti sladkorja v pridelkih ali povzroči njihovo gnitje. Zaradi njega že obupujejo pridelovalci krompirja in sladkorne pese v Nemčiji, škodo dela na poljih Hrvaške, Srbije, zdi se, da je bolezen, ki še nima slovenskega imena, škodo že povzročila tudi na naših poljih.
Bolezen napada več vrst zelenjave: sladkorno peso, krompir, korenje, čebulo, celo zelje in papriko … V njih bodisi zavre tvorbo sladkorjev, povzroča gumijavost ali gnilobo. Pri nas so njene znake zaznali kmetje v okolici Ormoža, ki pridelujejo sladkorno peso. S slabo letino so se soočili že predlani, a jo povezovali s podnebnimi spremembami. Lani se je zgodba ponovila. »Prepričani smo bili, da je bil vzrok za izjemno slabo kakovost sladkorne pese, ki ob spravilu v večini primerov ni dosegla niti 13 odstotkov sladkorja, vse pogostejši klimatski ekstremi: avgusta jo je namreč tudi pri nas zajel vročinski ožig, jesenski dež pa je povzročil njeno vnovično vegetacijo, ko je za svojo rast črpala že nakopičeni sladkor iz pesnih korenov. A so bile očitno prvič tudi pri nas vidne posledice nove bolezni,« pripoveduje Vladimir Hunjadi iz zadruge, ki trenutno združuje okrog 25 pridelovalcev sladkorne pese.
Sladkorna pesa, ki to ni
Namesto nekdanjih 18.000 ton so tako lani pridelali le še 8000 ton sladkorne pese, in še to z zelo nizko vsebnostjo sladkorjev. »Ko ti padejo pod 13 odstotkov, ne moremo več govoriti o sladkorni pesi, ki bi bila primerna za pridelavo sladkorja, ampak je ta primerna le še za krmo. Tudi odkupne cene so bile zato nizke, kmetje so imeli gospodarsko škodo,« razloži sogovornik. Okužena pesa ali krompir sicer nista nevarna za uživanje, znatno pa škoda vpliva na pridelovalno industrijo. Bolezen predvsem krompir izmaliči, zato za pridelovalci v trgovinah, kjer kupci kupujejo z očmi, težko prodajo.
Doma je o bolezni našel le malo podatkov, v zadrugi so si pomagali s kolegi s Hrvaške, Srbije, Belgije in Nemčije. »Zaenkrat je znano, da bolezen prenašajo tri vrste škržatov. Ena od posledic je padec vsebnosti sladkorja v pesi, druga težava je, da pesa ali krompir postaneta gumijasta in zato neuporabna, tretji in najhujši scenarij je gnitje. Zaradi gnitja so morali lani v Srbiji uničiti 4000 hektarjev pese, pri nas smo se zaenkrat k sreči srečali zgolj z zmanjšanimi sladkorji,« pojasnjuje Hunjadi. Bolezen na poljih širijo okužene žuželke cikade. »To je žuželka, ki ima zapleten razvojni cikel in večinoma časa preživi v zemlji. Izleta junija in julija in v naravi išče zelenje za novo naselitev. Takrat sta na poljih to ponavadi koruza in pesa. Tam škržati v zemljo blizu korenin pese odlagajo jajčeca, kjer se izležejo in razvijejo mlade žuželke. Te iz pese sesajo sok, kar ne bi bilo nič posebnega in zaskrbljujočega, do težav pride, če so žuželke okužene z bakterijo in jo prenesejo na peso. Zaradi okužbe se kapilare na pesi zaprejo, sokovi po njej ne krožijo več, listi začno rumeneti, pesa se trudi za preživetje in počrpa lastne sladkorje,« pojasnjuje sogovornik.
Konec avgusta in septembra žuželke znova zletijo iz zemlje in znova iščejo zelenje, ki ga običajno najdejo med ozimno pšenico, ječmenom. V zadrugi pridelujejo tudi pivovarski ječmen in tudi na njem so v zadnjih dveh letih opazili velike spremembe. Če je še donedavna njihov ječmen dosegal nad 10 odstotkov beljakovin, so lani te vrednosti padle na osem odstotkov, kar v pivovarstvu ni več zaželeno. »Nimamo še potrdila, da je tudi to posledica bolezni, ki jo prenašajo škržati, a te možnosti ne izključujemo,« pravi Hunjadi.
Uradno škržata pri nas še ni
Na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju Uprava za varno hrano) pojasnjujejo, da je nižja vsebnost sladkorja v sladkorni pesi, ki so jo zaznali naši kmetje, eden od znakov, ki lahko nakazujejo na možnost okužbe s SBR, a uradnih potrdil, da bi bila bolezen že pri nas, zaenkrat ni. Svetovalci Kmetijsko gozdarskega zavoda Slovenije imajo doslej o bolezni malo informacij in še manj izkušenj z njo na terenu. Pomagajo si z izkušnjami iz tujine. Tudi na Upravi za varno hrano, kjer so informacijo o bolezni prejeli v začetku letošnjega julija, odgovarjajo, da med spremljanjem polj sladkorne pese v vzhodni Sloveniji omenjenega škržata doslej še niso zaznali, bodo pa v laboratorijsko analizo poslali še vzorce sladkorne pese. Analizo bodo pripravili na Nacionalnem inštitutu za biologijo, rezultate pričakujejo v drugi polovici septembra, torej še pred spravilom pese s polj. Na podlagi njih se bodo na Upravi za varno hrano odločali o nadaljnjih ukrepih. V vsakem primeru bodo v prihodnjem letu spremljanje prisotnosti škržata razširili še na druga območja v Sloveniji.
Na Upravi za varno hrano dodajajo, da sta za širjenje bolezni na določenem območju potrebna gostiteljska rastlina in okuženi prenašalec oziroma okužena rastlina in prenašalec. »Po trenutno dostopnih podatkih prenašalec v Sloveniji še ni navzoč. Če se bo potrdilo, da je bolezen v Sloveniji prisotna, bo njeno širjenje odvisno od razširjenosti povzročitelja, aktivnosti prenašalca ter ukrepov, ki jih bomo izvajali. Mednje denimo sodijo kolobar, obdelava tal, zatiranje prenašalca in podobno,« pojasnjujejo.
Vladimir Hunjadi razume, da rezultatov ne bo čez noč, upa pa, da so s svojim opozorilom pravočasno opozorili stroko na novo grožnjo v kmetijstvu. Letos so kmetje posevke pese prvič preventivno poškropili z določenimi insekticidi, ki bi lahko pomagali, a izkušnje njihovih hrvaških kolegov, ki so to preizkušali že pretekla leta, jih ne navdajajo s prevelikim upanjem.
100.000 hektarjev njiv
Bolezen so prvič odkrili na vzhodu Francije, od koder se je razširila v Nemčijo, kjer trenutno povzroča veliko skrbi. Nemčija namreč pridela približno četrtino vsega krompirja v Evropi. Z boleznijo so se prvič soočili že leta 2007, lani pa je v cikada tam napadla že 85.000 hektarjev sladkorne pese in 22.000 hektarjev nasadov krompirja. Z dežele Baden-Württemberg, kjer so bolezen zaznali najprej, se je v samo nekaj letih razširila na skoraj vse nemške zvezne dežele. Tamkajšnji kmetje, ki štejejo škodo na krompirju, rdeči pesi, korenju, čebuli, pastinaku …, opozarjajo, da je čas za alarm, saj bolezen lahko prinese popoln propad krompirjevih nasadov in lakoto. Njeno zatiranje otežuje hitro širjenje, zapletena biološka zasnova patogenih organizmov in vse več rastlin, ki si jih cikada oziroma škržat izbira za gostitelje. V Nemčiji zato trenutno potekajo številke raziskave, s katerimi bodisi razvijajo na bolezen odpornejše sorte pridelkov ali sredstva za njeno zatiranje. Za vse to pa je potreben čas.
