Rubrika Vseveda Neda že več let informira in zabava bralce Nedeljskega. Objavljamo modrovanja in odgovore Nede (prave identitete ne razkrivamo), ki jih poišče tudi pri strokovnjakih, v literaturi in drugje. Dovoljena so vsa mogoča vprašanja, tudi komentarji ali mnenja. Pošljete jih lahko na neda@nedeljski.si.
***
V našo rubriko se je oglasila zvesta bralka Alenka s svojo počitniško izkušnjo. Takole piše: »Letos sva se s prijateljico odločili, da regres, ki smo ga dobili upokojenci, porabiva za to, za kar je namenjen – za počitnice. Ker sva upokojenki, si daljše vožnje nisva mogli privoščiti, zato sva se odpravili v Ankaran. A ko sva preverjali cene namestitve, sva hitro ugotovili, da bo regres žal zadostoval le za dva dneva dopusta. Že namestitev naju je stala – reci in piši – 260 evrov. Za eno samo noč za dve osebi! No, dobili sva še zajtrk, to pa je bilo tudi vse.
Ko sva šli na plažo, sva si vzeli ležalnik – za eno osebo šest evrov. Potem sva si v bifeju na plaži privoščili kavo in sladoled na palčki – 6,60 evra. In to za kavo v papirnati skodelici. Seveda nisva mogli biti lačni. Na kosilo sva šli v bližnjo gostilno, kjer sva se prav tako prijeli za glavo ob visokih cenah. Porcija praženih kalamarov – 18,50 evra. Seveda je treba zraven še nekaj malega popiti. Ko sva prišteli še bencin, sva ugotovili, da sva za dva dneva dopusta porabili celoten regres. Moram reči, da sva bili kar žalostni, saj sva ugotovili, da si upokojenci tistega pravega dopusta sploh več ne moremo privoščiti. Samo sanjamo lahko, da bi – tako kot nekdaj – deset dni bivali v kakšnem sindikalnem apartmaju ali prikolici v kampu. V naših časih je bilo to povsem samoumevno. Prav vsi smo si lahko privoščili deset dni dopusta. Cene so bile dostopne, danes pa žal ni več tako. Morda si lahko to privoščijo zaposleni, ki dobijo bistveno več regresa, za nas, ki prejemamo regres od ZPIZ-a, pa to ni več mogoče. Hvaležna sem, da ga sploh dobimo in si lahko privoščimo vsaj dva dneva dopusta na slovenski obali. Ob tem pa se sprašujeva, kam bo šel turizem, če bodo imeli še naprej tako visoke cene. Kdo si ga bo sploh še lahko privoščil? Bodo letovali lahko le še bogati in bo to postal luksuz?«
Draga gospa Alenka, verjetno bi se našlo kar nekaj bralcev s podobno počitniško izkušnjo, kot je vajina. Ko letos poslušam tiste, ki so se vrnili z dopusta na slovenski ali hrvaški obali, ne govorijo več o lepih počitniških dogodivščinah, temveč je glavna tema pogovorov – draginja. Tako sta mi zadnjič znanca pripovedovala, da sta bila naravnost osupla, ko sta v trgovini na Cresu ugotovila, da navadna pločevinka piva union stane dva evra. Tudi druga živila so izjemno draga, sploh pa gostilne, ki so po njunem pripovedovanju bolj ali manj samevale. Turizem za nas, navadne smrtnike, je, kot ste tudi sami ugotovili, čedalje bolj nedostopen. Človeku pa se tudi trapasto zdi, da bi za kavo v papirnatem lončku dal tri evre, in tako si jo tisti, ki imajo to možnost, raje skuhajo sami.
Tudi sama se spominjam časov sindikalnega turizma, ko se o cenah sploh nismo pogovarjali, saj so bile dostopne skoraj vsem. No, danes mora človek presneto premisliti, kam bo šel in koliko časa bo lahko ostal. Tudi sama sem opazila, da je obala letos bolj prazna, čeprav številke kažejo, da gre slovenskemu turizmu dobro. Verjetno predvsem na račun tujcev, ki si to še lahko privoščijo …
