Sredi urbane džungle, v objemu zelenja, dreves in grmovja, kjer po tleh švigajo martinčki in pot do obiskovalcev neumorno iščejo komarji, se skriva prostor, ki kljubuje hitremu tempu sodobnega življenja. To je Krater, ustvarjalni laboratorij v mirujoči gradbeni jami za Bežigradom v Ljubljani, kjer domuje tudi Zavetišče za zavržene rastline.
Srce zavetišča je preurejen ladijski kontejner, predelan v rastlinjak, ki nudi zatočišče tistim, ki so bile nekoč pozabljene, zavržene ali preprosto odveč. Pogled v notranjost razkrije pravo oživljeno bogastvo. Bromelija, ki si je opomogla, ponosno kaže svoj prečudovit oranžno-rdeč cvet. Listi amarilisov so polni življenja, nekateri že obljubljajo nove cvetove. Tu sta kraljica domov in pisarn difenbahija ter klivija, ki bo kmalu razprla svoje značilne oranžne cvetove. V kotu se bohoti drevo življenja (dracena), medtem ko pri oknu krasula, znana kot drevo denarja, poganja bogate, masivne liste. V vsaki rastlini se čutita življenje in skrb. Vidi se, kako iz včasih slabotnih stebelc poganjajo novi, močnejši poganjki, ki bodo rastlini nudili oporo za prihodnost. To je prostor, kjer se zgodbe o preživetju pišejo z vsakim novim listom.
Umetnost, ki je postala poslanstvo
Za to zeleno oazo stojita Anamari Hrup in Eva Jera Hanžek, umetnici, ki sta se spoznali med študijem slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ideja za zavetišče se jima je porodila pred natanko desetimi leti, iz preprostega, a temeljnega spoznanja, da rastlina ni potrošni predmet in se je ne sme obravnavati kot takšne. Osnovna misel projekta je bila tako od vsega začetka jasna: rastlina je živo bitje, s katerim si delimo planet. To ni bilo mišljeno kot samostojen projekt, ampak kot nekaj, kar mora zaživeti s skupnostjo. Vse se je začelo kot eksperiment – z vzpostavitvijo facebook strani, da bi videli, kako se bo javnost odzvala. Odziv je bil presenetljivo pozitiven in kmalu so rastline, ki so jih sprva gostili v lastnih domovih, prerasle razpoložljiv prostor. Sledile so začasne podružnice v različnih lokalih, dokler niso s pomočjo prostovoljcev iz odpadnega ladijskega kontejnerja zgradili današnjega rastlinjaka.
Zgodbe, ki rastejo z rastlinami
Ljudje se rastlinam odpovedo iz najrazličnejših razlogov. Najpogostejši so selitve, smrt v družini ali preprosto to, da rastlina preraste prostor, ki so ji ga namenili. Ena prvih in najbolj ganljivih zgodb je bila zgodba gospoda, ki mu je umrla žena in mu zapustila ogromno zbirko rastlin. Ker sam ni več zmogel skrbeti zanje, se je bal, da jih bo moral zavreči. Ko sta Anamari in Eva prevzeli skrb zanje, je bil neizmerno hvaležen, saj je bil na te rastline, polne spominov, močno navezan.
Vsaka rastlina, ki pride v zavetišče, s seboj prinese svojo zgodbo. Te zgodbe so ključen del projekta. »Zgodbe si tudi zapisujeva v obliki proze ali poezije. Vsaka je unikatna,« pojasni Eva Jera Hanžek, Anamari Hrup pa doda, da vsaka rastlina pride tudi z nekim karakterjem. Ta karakter včasih zaslutita, si ga izmislita ali pa jima ga opišejo donatorji.
Med bolj nenavadnimi reševanji izstopa akcija z brezami v Savskem naselju. Prebivalci so se namreč zaradi alergij uprli zasajenim brezam in zahtevali njihovo odstranitev. Zavetišče je organiziralo akcijo in vse štiri breze so našle nove domove po Sloveniji.
Proces posvojitve rastline v zavetišču je daleč od hitrega nakupa v trgovini. Je proces povezovanja. Ko se posvojitelj odloči za rastlino, podpiše posvojitveno pogodbo, katere pomemben del je risba. »Risba je kot neke vrste medij, ki omogoča, da se posvojitelj še bolj poveže z rastlino, da bolje opazuje … Ko rišeš, si moraš vzeti čas. To ni hiter proces,« razlaga Hanžkova. S tem dejanjem se ustvari vez, preden rastlina sploh zapusti zavetišče. Del posvojitve je tudi plačilo posvojnine, ki pomaga kriti stroške delovanja neprofitnega projekta.
V desetih letih so na ta način v nove domove oddali že več kot tisoč rastlin. Med njimi so klasične vrste, ki jih poznamo iz domov naših babic, kot so drevo življenja, benjamini, monstere, aloje in tradeskancije, pa tudi bolj eksotični primerki, kot je jerihonska roža, ki lahko več let preživi brez vode.
Sožitje in počasnost
Zavetišče za zavržene rastline je več kot le prostor za rastline. Je projekt s širšim sporočilom. »To je tudi skrb za okolje in povezanost vseh deležnikov, vseh živih bitij, povezanost skupnosti,« pravi Anamari. Projekt spodbuja k počasnejšemu načinu življenja in bolj prijazni ekonomiji, kjer si za stvari vzamemo čas.
Rastline same so najboljše učiteljice. »Njihov čas je zelo drugačen, veliko bolj počasen od našega, pa so vseeno zelo uspešne v svojem preživetju in se zelo lepo prilagajajo okolju,« razmišljata sogovornici. Sporočilo, ki ga nosijo, je preprosto: ljudje nismo center sveta. Gre za pridobivanje občutljivosti do okolja, naj gre za rastline, živali ali druge ljudi. In da, z rastlinami se je treba tudi pogovarjati. »Definitivno,« v en glas potrdita sogovornici in dodata, da je to postalo zanju nekaj povsem naravnega, preprost izraz prijaznosti in interakcije.
Prihodnost, ki raste organsko
Projekt, ki je v prvih osmih letih delovanja zahteval ogromno energije, delavnic in sodelovanj, danes deluje v bolj umirjenem tempu. Ker je projekt neprofiten, sta si morali ustanoviteljici poiskati vire prihodkov drugje, zato za pogoste delavnice zmanjka časa. A zavetišče živi naprej, organsko raste in se širi. Največja želja ostaja, da ohrani srce in ne postane zgolj še ena obveznost. Ravno njegova majhnost in oseben pristop sta njegovi največji prednosti.
Zavetišče za zavržene rastline v Kraterju tako ostaja živ opomin, da je mogoče tudi v urbanem okolju ustvariti prostor za sočutje, skupnost in ponovno rast – ne le za rastline, ampak tudi za ljudi. Prostor, kjer domuje zavetišče, je prav tako edinstven kot projekt sam. Najdemo ga v ustvarjalnem laboratoriju Krater, ki je v resnici mirujoča gradbena jama, ki so jo v začasno uporabo in skrb prevzeli različni kolektivi, društva in posamezniki – med njimi umetniki, oblikovalci, arhitekti in biologi. Vse druži skupna vizija bolj trajnostnega življenja in sobivanja z naravo v urbanem okolju.
Sogovornici poudarjata, da Krater nikakor ni prazen prostor, ki zgolj čaka na pozidavo, kot se morda zdi na prvi pogled. Nasprotno, sredi mesta se je tukaj vzpostavil specifičen, samonikel ekosistem. Na tem območju raste več kot 500 različnih rastlinskih vrst, ki jim družbo dela tudi veliko živalskih vrst, kar dokazuje, da gre za živ in bogat prostor.
