V Veliki Britaniji se soočajo z etično in pravno razpravo, potem ko je ministrica za pravosodje Shabana Mahmood napovedala možnost uvedbe obvezne kemične kastracije za spolne prestopnike po vsej državi. Predlog, ki bi lahko korenito spremenil pristop k obravnavi teh kaznivih dejanj, je del širših prizadevanj za reševanje problema prezasedenosti tamkajšnjih zaporov in iskanje alternativ tradicionalnim kaznim. Vendar pa sproža precej pomislekov glede človekovih pravic, zdravniške etike in same narave kaznovanja. Sprašujemo tudi po vašem mnenju: ali bi morali tudi pri nas razmisliti o kemični kastraciji spolnih prestopnikov.
Pobuda v Veliki Britaniji sicer izhaja iz nedavnega neodvisnega pregleda britanske kaznovalne politike, ki je med drugim razkril, da kar 21 odstotkov zapornikov, ki prestajajo zaporno kazen, obsojenih zaradi spolnih deliktov. To predstavlja znaten delež populacije, zato se kot ena od rešitev omenja kemična kastracija – postopek, pri katerem se z zdravili znižuje raven testosterona z namenom zmanjšanja spolnega nagona. Zagovorniki upajo, da bi tak ukrep zmanjšal tveganje za javnost ob izpustitvi obsojencev.
Pilotni program
Trenutno v Veliki Britaniji že poteka pilotni program prostovoljne kemične kastracije, ki naj bi ga razširili na dvajset zaporov. Kljub temu da je pregled poudaril pomen privolitve kot temeljnega načela medicinskega prava, ministrica Mahmood preiskuje možnost uvedbe obveznega ukrepa. To pa odpira Pandorino skrinjico vprašanj.
Kemična kastracija ima sicer dvojni namen. Po eni strani lahko koristi posameznikom, ki zdravila prejemajo – nekateri spolni prestopniki namreč sami doživljajo spolne želje kot problematične in si želijo njihovega zmanjšanja. Po drugi strani pa je cilj zaščita javnosti. Ključno vprašanje je, kaj natanko želi država doseči s programom kemične kastracije. Možno je, da ukrep zmanjša tveganje ponovitve kaznivega dejanja, vendar ne izboljša kakovosti življenja prestopnika, ali pa obratno – izboljša njegovo počutje, ne da bi nujno zaščitil družbo.
Čeprav si nekateri prestopniki morda želijo zatreti svoje problematične spolne nagone, ima kemična kastracija, ki običajno vključuje uporabo zdravil, kot so zaviralci sproščanja gonadotropina (leuprorelin, goserelin) ali antiandrogeni (ciproteron acetat), lahko pomembne stranske učinke, vključno s povečanjem telesne teže, spremembami razpoloženja, zmanjšanjem kostne gostote in tveganjem za srčno-žilne bolezni.
Mile kazni
Podobne ukrepe sicer poznajo nekatere druge države, kot so Poljska, Češka in nekatere zvezne države ZDA, kjer obstajajo različne oblike programov kemične kastracije, ponekod tudi kot pogoj za pogojni izpust. Vendar pa ostajajo ti programi predmet stalnih kritik s strani organizacij za človekove pravice. V Sloveniji tovrstnih specifičnih zakonskih ureditev glede kemične kastracije spolnih prestopnikov zaenkrat ni.
Kaznovanje spolne kriminalitete pri nas so sicer nedavno pod drobnogled vzeli Mojca M. Plesničar, Aleksej Jankovič in Lora Briški, ki so analizirali kaznovanje za štiri temeljna kazniva dejanja: posilstvo, spolno nasilje, spolno zlorabo slabotne osebe in spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let. Pri tem so med drugim ugotovili, da z izjemo kaznivega dejanja posilstva večji delež sankcij pri nas predstavljajo pogojne obsodbe in da tudi v primerih, ko so izrečene zaporne kazni, te ne presegajo spodnje tretjine kaznovalnega okvirja. Med drugim še ugotavljajo, da je tak pristop skladen »s siceršnjo blago kaznovalno politiko v Sloveniji«.
