Strokovnjaki poudarjajo, da je sveže, nepredelano meso lahko dragocen vir visokokakovostnih beljakovin, zdravih maščob in ključnih mikrohranil, kot so železo, cink in vitamini skupine B. Po drugi strani pa predelani mesni izdelki, kot so klobase, hrenovke in slanina, veljajo za tako tvegane, da je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izdala opozorila zaradi neposredne povezave s povečanim tveganjem za razvoj določenih vrst raka.
Hranilna vrednost mesa je odvisna od več dejavnikov, predvsem od načina reje živali, vrste mesa, deleža maščobe in same priprave. Nutricionistka Amanda Serif pojasnjuje, da je za marsikoga meso osrednji del obroka, okoli katerega se vrtijo priloge. Zmerno uživanje svežega mesa, pripravljenega s pečenjem v pečici ali na žaru, telesu zagotavlja aminokisline, železo in cink, ki so ključni za močan imunski sistem in učinkovit prenos kisika po krvi.
Pri iskanju najbolj zdravih možnosti med perutnino izstopajo piščančja prsa brez kože, saj vsebujejo skoraj 29 gramov beljakovin in le dobra dva grama maščobe na 100 gramov živila. Piščančje bedro s kožo ima sicer nekoliko več maščob, a je hkrati bogatejšega okusa in vsebuje več mineralov.
Podobno velja za puranje meso, strokovnjakinja pa ob tem razbija pogost mit o zaspanosti po uživanju purana; utrujenost po takšnem obroku je namreč pogosteje posledica preobilnih prilog in alkohola kot pa aminokisline triptofan v samem mesu.
Previdnost pa je potrebna pri mastnejši perutnini, kot sta gos in raca. Gosje meso lahko vsebuje več kot 20 gramov maščobe na 100 gramov, čeprav gre v veliki meri za mononenasičene maščobne kisline, ki lahko ugodno vplivajo na raven holesterola. Kljub temu takšno meso ni primerno za vsakodnevno uživanje.
Tudi pri govedini, ki je odličen vir železa, so razlike med posameznimi kosi ogromne. Medtem ko so fileji razmeroma pusti, rebra vsebujejo veliko nasičenih maščob. WHO zaradi tveganja za raka na debelem črevesu priporoča omejitev vnosa rdečega mesa na največ 350 do 500 gramov tedensko.
Kosi svinjine so precej različni, od zelo pustih delov, kot je file, do izrazito mastnih, kakršna je potrebušina. Največjo težavo v tej kategoriji predstavljajo predelani izdelki: zaradi soli in aditivov so po klasifikaciji WHO uvrščeni neposredno med rakotvorna živila.
Na drugi strani vse več pozornosti dobiva divjačina, na primer jelen ali zajec, ter eksotične vrste mesa, kot so noj, bivol ali celo krokodil. Te vrste so izjemno bogate z beljakovinami in imajo minimalno vsebnost maščob.
Nutricionisti za konec svetujejo predvsem zmernost, izbiro kakovostnih kosov in pripravo brez dodajanja odvečnih maščob. Pomemben dejavnik je tudi sama prebava, saj temeljito žvečenje pomaga telesu lažje izkoristiti hranilne snovi. S pravilno izbiro in zmernostjo je meso lahko dragocen del uravnotežene prehrane in ne dejavnik tveganja za zdravje.
