Luna, nekoč zgolj pesniški navdih in cilj drznih raziskovalcev v tekmi velesil, se v viziji Američanov pospešeno spreminja v naslednjo veliko industrijsko vejo. Ne gre več zgolj za znanstveno fantastiko, temveč za konkreten strateški načrt, ki ga je v obsežnem gradivu razkrila Agencija za napredne obrambne raziskovalne projekte (DARPA), tehnološka veja ameriškega obrambnega ministrstva. Dokument, poimenovan The Commercial Lunar Economy Field Guide, na več sto straneh podrobno opisuje desetletno pot za vzpostavitev delujočega in dobičkonosnega gospodarstva daleč od Zemlje.
Ta ambiciozna vizija, ki jo je usklajeval inženir Michael Nayak in je združila več kot 130 strokovnjakov, ni zgolj seznam želja, pač pa operativni načrt, ki je del širše pobude LunA-10, katere cilj je zgraditi temelje za trajno gospodarsko dejavnost na Luninem površju. Namesto postavljanja zastav gre zdaj za gradnjo infrastrukture: energetskih omrežij, logističnih poti, telekomunikacijskih sistemov in navigacijskih storitev, ki bi služili prihodnjim komercialnim in državnim misijam.
Zasebni vlagatelji
DARPA se pri tem ne vidi kot neposredni izvajalec, temveč kot arhitekt in pospeševalec zasebnega ekosistema. Cilj je zmanjšati začetna tveganja in negotovosti, ki trenutno odvračajo zasebne vlagatelje, ter postaviti tehnične standarde, ki bi omogočili sodelovanje različnih podjetij. S tem se želijo izogniti napakam iz preteklosti, ko so nezdružljivi sistemi v drugih industrijah vodili v neučinkovitost in fragmentacijo trga.
Vendar pa pot do lunarne ekonomije ni posuta z zvezdnim prahom, temveč z ogromnimi tehničnimi izzivi. Vodnik se ne izogiba opisovanju surovega okolja, ki čaka prve industrijske pionirje. Največja ovira je obvladovanje ekstremnih temperatur, ki nihajo od vrelih +127 stopinj Celzija podnevi do ledeno mrzlih –173 stopinj v dolgi lunarni noči.
»Gospodarstvo ne more delovati zgolj dva tedna na mesec, ko sije sonce,« je opozoril Nayak. To pomeni, da morajo biti vsi sistemi, od vrtalnih strojev do energetskih postaj, opremljeni z naprednimi sistemi za uravnavanje temperature, nekakšno »energetsko vodovodno napeljavo«, ki bo opremo grela ali hladila po potrebi in zagotavljala neprekinjeno delovanje.
Druga, pogosto spregledana ovira, so stroški zavarovanja. Zavarovalnice danes nimajo zanesljivih modelov za oceno tveganja v popolnoma neznanem okolju, kar cene premij potiska v nebo in zavira investicije. Vodnik zato predlaga, da se zavarovalniške strokovnjake vključi že v fazo načrtovanja misij, s čimer bi lažje standardizirali podatke o zanesljivosti opreme in naredili tveganja obvladljiva.
Ključ je v surovinah
Srce vsakega gospodarskega načrta pa so surovine. Tudi na Luni. Projekcije temeljijo na upanju, da se v lunarni prsti skrivajo bogata nahajališča redkih zemeljskih kovin in kovin iz skupine platine – elementov, ki so ključni za moderno elektroniko, baterije, vojaško tehnologijo in zeleni prehod.
Toda tu se skriva največja neznanka. Čeprav so geološke predpostavke obetavne, nihče ne ve, kakšna je dejanska koncentracija teh snovi, kako globoko ležijo in koliko bi stalo njihovo izkopavanje. »Naše hipoteze temeljijo na analogijah z zemeljsko geologijo, toda Luna ima povsem drugačno tektonsko zgodovino,« je poudaril Nayak. Ni nobenega jamstva, da bodo nahajališča, če sploh obstajajo, ekonomsko izvedljiva.
Za zmanjšanje te negotovosti je DARPA že zagnala program LASSO, ki predvideva uporabo rojev poceni nanosatelitov v nizki lunarni orbiti. Njihova naloga bo z visoko ločljivostjo kartirati sestavo površja in tako ustvariti prvi zemljevid lunarnih virov.
Tudi če bi odkrili bogata nahajališča, še vedno ostaja vprašanje logistike. Stroški prevoza na Zemljo bi namreč lahko izničili vso vrednost. Zato vodnik poudarja alternativno pot: uporabo surovin na kraju samem za gradnjo bivališč, cest in druge infrastrukture, s čimer bi zmanjšali odvisnost od dragih pošiljk z Zemlje in ustvarili samozadostno lokalno verigo vrednosti.
Logistična veriga
Za uspeh lunarnega gospodarstva Luna ne sme biti obravnavana kot osamljeni otok. Ključna je vzpostavitev tako imenovanega »cislunarnega« sistema – tekoče in neprekinjene logistične verige od Zemlje do Lunine orbite in njenega površja. To zahteva orbitalne postaje, avtomatizirane transportne module in predvsem lastno navigacijsko omrežje, nekakšen lunarni GPS, ki bi omogočal natančno koordinacijo vseh operacij.
Na koncu pa načrt odpira tudi ključna politična in pravna vprašanja. Mednarodni sporazum o vesolju iz leta 1967 prepoveduje nacionalno prisvajanje nebesnih teles, vendar je dvoumen glede zasebnega komercialnega izkoriščanja.
Medtem ko ZDA s tovrstnimi načrti hitijo naprej, svetovna skupnost še nima odgovora na vprašanje, kako zagotoviti pravično in trajnostno rabo lunarnih virov.
