Oranžna je barva upanja in prihodnosti brez nasilja, ki zaznamuje mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami (vsako leto ga obeležujemo 25. novembra), ki je še vedno globalna pandemija, ki ne pozna geografskih, kulturnih ali socialno-ekonomskih meja. Pojavlja se v vseh družbah in se kaže v mnogih grozljivih oblikah: od nasilja v intimnopartnerskih odnosih, ki je najpogostejše in vključuje fizično, spolno, psihično ter ekonomsko zlorabo, do spolnega nasilja in nadlegovanja v javnem in digitalnem prostoru. Vključuje tudi organizirane oblike, kot je trgovina z ljudmi, v kateri so žrtve večinoma ženske in dekleta, ter škodljive prakse, kot sta pohabljanje spolnih organov in prisilne poroke otrok. Najbolj ekstremna oblika pa je femicid, umor ženske zato, ker je ženska, ki ga najpogosteje zagreši prav njen partner ali družinski član. Problem je alarmanten predvsem zato, ker ostaja tovrstno nasilje skrito za štirimi stenami, normalizirano v kulturi ali pa žrtve zaradi strahu, sramu in ekonomske odvisnosti nikoli ne poiščejo pomoči.
Tudi Slovenija, kljub pomembnim korakom v zakonodaji in ozaveščanju, ni imuna za ta globoko zakoreninjeni problem. Nasilje v družini ostaja najbolj pereča oblika, pogosto zavita v molk sosedov in sorodnikov. Kulturni vzorci, ki zmanjšujejo pomen spolnega nadlegovanja z izgovori, kot je – »saj se je samo šalil«, ali prelagajo krivdo na žrtev z vprašanji o njenem vedenju ali načinu oblačenja, le prispevajo k temu, da se nasilje nemoteno nadaljuje. Zato boj proti nasilju ni zgolj naloga institucij, kot so policija, sodišča in nevladne organizacije. Je odgovornost vsakega posameznika. Prvi in najpomembnejši korak je, da žrtvi verjamemo. Svoje otroke, še posebno sinove, moramo vzgajati v duhu spoštovanja in enakosti ter jih poučiti o pomenu privolitve.
