Kolumb ni bil prvi

Irena Šumi

O staroselskih ljudstvih Severne Amerike, tako imenovanih Indijancih, se je od časov po zgodovinskem stiku med Evropo in obema Amerikama napletlo toliko vsakovrstnega znanja, prepričanj in verovanj kot morda o nobenih drugih ljudstvih, ki jih je Evropa kdaj kolonizirala. Začeti je mogoče že kar z zgodovinskim stikom samim, o katerem še dandanes mnogi govorijo in pišejo kot o "odkritju Amerike" in ki ga postavljamo v leto 1492, ko je Krištof Kolumb s svojim ladjevjem dosegel obalo, pravzaprav otočja Srednje Amerike. Kolumb Amerike seveda ni "odkril". Če sploh kdo, potem so jo "odkrili" davni predniki ameriških staroselskih ljudstev, ki so jo tudi poselili. Dandanes je tudi sprejeto in potrjeno zgodovinsko dejstvo, da Kolumb, ki ga je financirala tedanja močno obubožana španska krona, ni bil prvi Evropejec, ki je preplul Atlantik in pristal v Ameriki. Okoli leta 1000 so do obal sedanje Nove Fundlandije prispeli norveški Vikingi in tam postavili kamnita naselja. Vikingi in njihov čas niso imeli podložene teorije, zaradi katere bi svojo zgodovinsko ekspanzijo na Islandijo, Grenlandijo in današnjo Kanado gledali kot "odkritje" kakšnih neznanih in novih dežel. V Kolumbovem času je imela Evropa povsem drugačne pojme o geografiji in ustroju sveta. Prebujalo se je izza antike pozabljeno zanimanje za daljne dežele, ki je vse 16. in 17. stoletje Evropejce gnalo na mnoga raziskovalna in osvajalna popotovanja. Stoletje prej je svoje četrt stoletja trajajoče potovanje skozi Azijo popisal Marco Polo, ki je Kolumba navdihoval.

Iskanje poti

Iskanje druge poti do Indije in podložena domneva, da je svet okrogel, sta Kolumba pripeljala do ameriške obale. Kolumbovo tretje potovanje je leta 1498 doseglo ameriško celino, a že leto prej je v Severni Ameriki pristal John Cabot, italijanski navigator in pustolovec s pravim imenom Giovanni Caboto, katerega odpravo je opremil angleški kraj Henrik VII., in ki je prav kot Vikingi menda najprej dosegel Novo Fundlandijo. Kolonizacija se je tako začela. Britanski, nizozemski in francoski kolonizatorji so na severnoameriško celino prihajali z atlantske strani, ruski s pacifiške, španski pa s svojih srednjeameriških postojank. Francoski kolonizatorji so se držali osi vodotokov med Hudsonovim zalivom in vzdolž Misisipija do sedanje Louisiane. V Kanadi in na ameriškem jugovzhodu so še dandanes otoki s francosko govorečim prebivalstvom. Ruska kolonizacija je bila formalno končana z odkupom in pripojitvijo Aljaske Združenim državam Amerike leta 1867. V 19. stoletju so ZDA potisnile meje z Mehiko, ki je postala neodvisna leta 1821, v sedanje okvire med letoma 1850 in 1870 s pripojitvijo Nove Mehike, Arizone, Kolorada in Teksasa. Štiriletna ameriška državljanska vojna med letoma 1861 in 1865 je bila ne le čas dokončne konsolidacije Združenih držav, temveč tudi sklepna faza vojn s staroselci in njihove dokončne "pacifikacije" ter ustanovitve sistema rezervatov. Zadnji oboroženi spopad med kakšno staroselsko skupino in vojsko ZDA se je zgodil s pokolom pri Ranjenem kolenu v Južni Dakoti 29. decembra 1890. Sistem rezervatov, na katerih so oblasti ZDA skoncentrirale indijanska plemena na ostankih njihovih dednih domovin, je postal veljaven že s tako imenovanim Dawesovim zakonom ali indijanskim dodeljevalnim zakonom leta 1887.

Sistem rezervatov

Eden najbolj razširjenih predsodkov o dandanašnjem sistemu rezervatov je, da še vedno predstavlja mrežo nekakšnih ujetniških taborišč, ki indijansko populacijo omejuje in zatira. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Nasprotno, indijanska ljudstva se sistema federalnega rezervatizma močno oklepajo kot osnove svojega kulturnega in socialnega preživetja, četudi je sistem dejansko utemeljen na nekaterih okostenelih načelih politik 19. stoletja.

Dawesov zakon je namreč zasnovan na doktrini, ki jo je v ZDA znanstveno utemeljil pionir antropologije, sicer pa pravnik Lewis Henry Morgan. Po tej doktrini se je problem "civiliziranja divjakov" tedanjim izobražencem in oblastem kazal kot težava ukinitve skupne lastnine in vpeljave privatne. Na tej osnovi je vladni biro za indijanske zadeve, ki je bil sprva oddelek vojnega ministrstva, uvedel indijanske agenture na rezervatih, ki so napravile sezname plemenskega članstva, moškim vodjem posameznih družin pa dodelile kos zemljišča v zasebno last. Pomembni posledici sta bili dve: do današnjega dne ti izvirni seznami članstva predstavljajo osnovo za plemensko pripadnost. Posameznik, ki se lahko izkaže kot potomec katere od oseb s tega seznama, je plemenski član, vendar večinoma zgolj v mejah tako imenovane krvne vsote. Plemenske vlade ta odstotek plemenske "krvi" različno določajo na polovico, četrtino, osmino in manj. To "krvno" pravilo je seveda neposreden, biološki rasizem, vendar se ga plemena oklepajo, ker bi z liberalizacijo plemenskega članstva skupno rezervatsko ozemlje izgubilo strnjenost, se razpršilo, s tem pa ogrozilo obstoj rezervata kot politične in upravne skupnosti. Druga posledica Dawesovega zakona je bila v pogubnem dejstvu, da prvotno razdeljeni kosi rezervatskega zemljišča niso zadoščali za vse potomstvo posameznih družin. Zemlja je bila razdeljena tako, kot da novopečeni zasebni lastniki sploh ne bodo imeli potomcev, preostanke dednih zemljišč pa so kajpada razgrabili neindijanski špekulanti in naseljenci. Zato so lastniška razmerja nad zemljo v dandanašnjih rezervatih kot šahovnica, ki jo je mogoče za silo držati skupaj zgolj z izločevalnim mehanizmom krvne vsote. Ironija je, da dandanes živijo staroselci, ki imajo zaradi medplemenskega poročanja v drugi polovici 19. in 20. stoletja vse prednike staroselce, zaradi načela krvne vsote pa ne morejo biti člani nobenega plemena.

Kljub tovrstnim zgodovinskim omejitvam imajo dandanes rezervati, ki so federalni, poseben status. V pravnem sistemu ZDA je federalni rezervat ozemlje, ki je izvzeto iz davčnega sistema ZDA, ima pravni status, ki je nadrejen statusu posamezne zvezne države, ima lastno vlado, sodstvo in policijo. Indijanski narodi imajo status omejene suverenosti tudi v mednarodnih odnosih. Mnogi rezervati svojim članom izdajajo mednarodno veljavne osebne in potne listine. V protokolu zvezne vlade ZDA se delegacije plemenskih vlad sprejemajo enako kot tuje državniške delegacije, saj pravna doktrina indijanskim narodom priznava suverenost, ki je starejša od suverenosti ZDA. Izključno pristojnost za indijansko zakonodajo in upravljanje federalnih zadev v zveznih rezervatih ima kongres ZDA. Do takega formalnega stanja je vodila dolga, zapletena in mestoma krvava pot.

Prihodnjič: Indijansko 19. stoletje