Nacistični in fašistični kolaboranti kot borci za demokracijo

Predsednik državnega zbora in Državljanske liste Gregor Virant je ob sklepanju vladne koalicijske pogodbe letos konec januarja razglašal, da se mu zdi zelo pomembna opredelitev, da koalicija ne bo odpirala vprašanj polpretekle zgodovine in ideoloških vprašanj, temveč bodo delali za prihodnost. Toda koalicijsko pogodbo sta vsaj dve politični stranki, SDS in NSi, očitno sklepali s figo v žepu, saj so ideološke teme, povezane z drugo svetovno vojno, v zadnjem času postale zelo aktualne, ravno tako pa tudi ustvarjanje nekih novih zgodovinskih vrednot in dejstev.

Prvi incident se je zgodil na letošnji državni proslavi ob dnevu državnosti, ko so bili izključeni praporščaki NOB in rdeče zvezde. Nato je sledilo še znižanje pokojnin nekdanjim borcem in internirancem. Obrambni minister Aleš Hojs, ki prihaja iz vrst NSi, pa je minuli petek preimenoval ljubljansko moščansko vojašnico, ki je nosila ime komandanta slovenske partizanske vojske Franca Rozmana - Staneta.

Za ohranitev oblasti in vpliva cerkve

Kar morda ni niti presenetljivo, saj njegova stranka NSi velja za nekakšno zaščitnico vrednot medvojne kolaboracije z okupatorjem. Tako je njen ljubljanski odbor prejšnjo nedeljo vabil na prireditev ob 70. obletnici ustanovitve prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom, kjer je za veliko razburjenja poskrbel nekdanji član predsedstva Slovenije iz osamosvojitvenih časov Ivan Oman, ki je v svojem govoru med drugim dejal: "Ta prireditev je pač spomin na drugo slovensko vojsko, torej, imeli smo dve slovenski vojski. Tista prosovjetska je triumfirala leta 1945, druga, ki si je prizadevala za demokratično Slovenijo, je izgubila vojno tisti hip, ko je kralj podpisal sporazum in je bila leta 1945 pobita. Zmagala pa je 45 let po smrti na cvetno nedeljo leta 1990 z volitvami, ko smo dobili demokratično Slovenijo."

Ustvarjanje novodobnega mita, da naj bi bili pripadniki vaških straž, domobranstva in drugih protipartizanskih vojaških enot nekakšni borci za demokracijo, ker naj bi se uprli komunističnemu revolucionarnemu nasilju med drugo svetovno vojno, sicer ni nič novega. Toda ob tem se seveda zamolči dejstvo, da so bile protikomunistične enote med drugo svetovno vojno vojaške formacije fašističnega in nacističnega režima, ki sta jih opremila, oborožila, jim dajala plačo ter posebne nagrade za uboje partizanov in aktivistov. "Objektivno so bili pripadniki kolaboracionističnih enot fašističnih in nacističnih okupatorjev. Subjektivno so najbrž verjeli, da se borijo za domovino in vero, kakorkoli so to že lahko uskladili s svojim položajem. V resnici so se - pred vojno podobno revni in izkoriščani kot partizani - v bratomorni vojni na strani okupatorjev borili proti osvobodilni vojski za ohranitev oblasti predvojnih elit in položaja katoliške cerkve. In to je največja tragika tedanjega dogajanja! Z demokracijo vse skupaj ni imelo nobene zveze. Z bojem proti okupatorju pa še manj," pravi zgodovinar dr. Božo Repe. Omanova interpretacija dogodkov iz 2. svetovne vojne z osamosvojitvijo se mu zdi podobna tistim iz časov Tuđmanove Hrvaške, ko so ustaško Neodvisno državo Hrvaško (NDH) skušali prikazovati kot korak k samostojni državi.

Več v tiskani izdaji Nedeljskega.