Halo, mama, bankrotiral bom!

Številni se v poletnih dneh izpod Alp podamo na počitnice ali vsaj potep po tujih krajih, največ se nas tradicionalno poda na morje čez mejo, nekateri gredo v planine, tretji na potep v tujino kar tako. Križem po svetu počitnikujemo bolj ali manj brezskrbno, vsaj trudimo se skrbi pustiti doma.

Naj se vidi razkošje!

Ampak naše gore list ne more iz svoje kože, mora se s svojega potepa oglasiti prijateljem in znancem ter se pohvaliti, kako mu je lepo, medtem ko se drugi dolgočasijo doma. Vse to mora turist sodobnega značaja obelodaniti še na spletu, češ, poglejte me, jaz ležim na plaži in s svojo novo velemoderno kibernetsko telefonsko ploščico visim na svetovnem spletu, povezan z vsem svetom, gledam filme in poslušam čestitke in pozdrave na domačem Radiu Blatni graben ter se s pomočjo vgrajene kamere kažem vsem, ki me poznajo in mi zavidajo. Tako rekoč popek sveta je takle naš podalpski turist daleč od doma. Ampak kar je sladko, po navadi traja kratko (pri sladoledu, čokoladi in lizikah to zanesljivo drži). Čez mesec ali dva dotičnega važiča v nabiralniku čaka položnica s tri- ali celo štirimestnim zneskom - račun oziroma kazen za nesmiselno čvekanje v času počitnic daleč od doma, ko bi moral biti stik s službo in domačim okoljem karseda omejen.

Daleč so namreč lepi in brezskrbni časi, ko smo se s počitnic oglasili enkrat, morda dvakrat, in še to svojim najbližjim, niti v najhujšem primeru pa ne službenim tovarišem - slednji so vse potrebne informacije dobili nakracane na razglednico z bolj ali manj vročimi motivi. Še pomnite, kako smo kupovali telefonske žetone, pozneje kartice, in čakali v vrsti v avtokampu ali v recepciji hotela pred telefonsko govorilnico? "Zdravo, prispeli smo, vse je v redu, zalijte rože in se vidimo čez dva tedna, če se do takrat ne oglasimo, pomeni, da smo dobro!" Pogovori, ki so le izjemoma trajali več kot minuto, našega počitniškega in siceršnjega računa niso obremenili več kot kvečjemu kakšno osvežilno pivo ali sladoled v plažnem baru.

Draga klepetavost

Danes je vse to videti povsem drugače in so uporabniki javnih telefonskih govorilnic med Slovenci precej redkejši kot Marsovci. Že med potjo se nekateri ob vsakem postanku oglasijo domačim ter pošiljajo fotografije lepih razgledov in podobno. Še hujši so oni, ki potujejo v več avtomobilih, ko se več družin odpravi skupaj na počitnice. Med vsemi vozili v konvoju rada neprestano poteka komunikacija. Če ne drugače, s kratkimi telefonskimi sporočili (SMS) tipa: "Ste že kaj žejni?" "Smo. In lulat." "Se ustavimo?" "Dajmo!" "Kje pa?" "Na tistem počivališču, takoj za tunelom." "Dobro." "Je Brane kaj lačen?" "Pravi, da bi vola snedel." "Povej mu, da imamo nekaj sendvičev z gnjatjo viška, Peter jih ne more več, je pojedel že tri." "In ingverjevo pivo?" "Tudi." "Super, vzamemo." "No, se vidimo čez pet minut na počivališču." "Zmenjeno." "Super!" Če se nisem uštel, je to natanko šestnajst telefonskih sporočil po 30 centov (po ceniku našega največjega operaterja), poslanih v vsega nekaj minutah, kar nas bi denimo na poti po Hrvaški stalo 4,8 evra. Namesto takšnega čvekanja bi torej Brane na počivališču za isto ceno mirno naročil porcijo sveže pečenega vola.

Več v tiskani izdaji Nedeljskega.