Domačini vedo
Kaj je gnalo Hrvaško v zloglasno poosvoboditveno podjarmljanje in poboje? Ne prezrimo, da so bili Hrvati v davnini vojaški najemniki, ki niso imeli niti kapljice morja, zdaj pa ga na robu južne meje, v Istri, odkrekajo še Slovencem, katerih legitimna meja je v Novigradu, ne v Piranskem zalivu!
Po pričevanju štrigovskih domačinov, pisnih dokazov in v Repovi šumi odkrite jame s slovenskimi okostnjaki so hrvaški aktivisti, Udba in Knoj v eni sami noči, s 16. na 17. marec 1947, v Štrigovi brez sodnih odlokov aretirali, mučili in pobili več kot 30 Slovenk in Slovencev. Klali so jih s kmečkim orodjem, koli, z golimi rokami in orožjem, otroci pa so morali z učiteljico napol živa trupla naslednji dan zakopavati, ker so udi silili izpod tanke plasti zemlje.
Kljub legitimnim ustavnim in avnojskim sklepom, da je štrigovsko območje s prek 20 zaselki slovensko in v Sloveniji, ne na Hrvaškem, so Hrvati 1947 prek noči odslovili slovenske učitelje, ukinili slovensko bogoslužje ter slovenski jezik. Slovence, ki v komaj začeti svobodi Jugoslavije niso sprejeli genocidne asimilacije pohrvatenja, pa so ustrahovalno aretirali in pobili brez sodnih odlokov.
Zloglasni nerazumni genocid so desetletja prikrivali. Domačini so zastrašeni molčali. Primer smo raziskovali dvajset let in prvih deset let dobivali uradne odgovore, da v štrigovski Repovi šumi ni nobenih slovenskih žrtev. Hrvaška policija nas je ob prestopu meje celo malce "polikala".
Domačini na štrigovskem območju so nam zastrašeni povedali, da so 1947 nekatere zavedne Slovence vodili še v druge odročne globače, kjer so jih pobili in kjer njihove kosti prekriva ščavje še danes. Pokazali so nam mesta, kamor so jih vodili z vrečami prek glav…
Bilo je slovensko
Treba je pojasniti, da so bile po osvoboditvi, maja 1945, v sestavi Slovenije na štrigovskem območju Medmurja tele vasi z zaselki: Štrigova, Razkrižje, Gibina, Veščica, Rabodje, Razkriška Graba, Banfi, Jalšovec, Čaber, Stanetinci, Leskovec, Grabrovnik, Urban, Stanetinci, Železna Gora, Princ, Globoka, Kopriva, Šafarsko, Leskovščak, Veščíčki Vrh, Krpéc, Krče, Kozlovščak, Goričica, Pernjak, Martinovski Breg, Orehovčak, Rim, Prékopa, Vušivčak, Rimščak, Vrbovica, Mali Slatnjak, Veliki Slatnjak, Trnovčak, Ciganjščak, Gibinščak, Šafarščak in Razkrižni Vrh.
Ne gre le za Štrigovo. Žariščna točka na južni meji ostaja tudi območje severno od Bregane, ki ga je 1941 okupirala NDH, ko je padla v objem Hitlerju ter pohrvatila slovenske vasi Jesenice, Obrežje, Nova vas in Bregansko selo priključila Samoboru.
Ni mogoče dojeti, kako da so se v svobodi ti zaselki znašli v nemilosti Hrvaške, ko je pod zastavo nove Jugoslavije začela izvajati prikrito asimilacijo nad štrigovskimi Slovenci, ki jih je tam živelo 97 odstotkov in so administrativno, politično, finančno, sodno in zemljiškoknjižno spadali v slovenski okraj Ljutomer.
Starejši štrigovski domačini se še danes spominjajo, da so do leta 1947 imeli v cerkvi slovenski verouk in so peli slovenske nabožne pesmi. Še pred kratkim nam je svetlolasa natakarica iz Štrigove, ki dela v Termah v Topolšici, pripovedovala, da je kot deklica v štrigovski cerkvi prepevala slovenske pesmi, ki so bile natisnjene na panojih.
Domačini niso pozabili, da je ravnatelj osnovne šole v Štrigovi po genocidu 1947 moral prijaviti hrvaškim oblastem starše, ki niso pošiljali otrok k hrvaškemu pouku, slovenske oblasti pa so se naredile slepe in gluhe.
Prikrivanje dejstev
Po pričevanjih domačinov in pisnih virih so poboje inscenirali. Nekaj najetih hrvaških podrepnikov je ob obisku Vide Tomšič nadzorovano agitiralo za Hrvaško. Vida Tomšič je tedaj rekla, češ, kaj ne slišite, da hoče biti Štrigova hrvaška!" In je odšla. Ni pa slišala 97 odstotkov štrigovskih Slovencev, ki so se z demonstracijami, pohodi, pisanjem in vzklikanjem gesel izrekli, da so Slovenci in da je bila Štrigova vedno slovenska.
Intrigo za pohrvatenje sta si že 3. junija 1946 v ljutomerski vinski kleti v rožicah izmislila ministra za notranje zadeve, hrvaški Krejačić in slovenski Maček. To seveda ni in ne more biti legitimno, kakor ni bilo legitimno, ko so nekateri nepristojni politiki zabarantali Istro, Trst in Gorico, ukinili slovensko partizansko policijo in razpustili slovensko vojsko ter jo pridružili JA.
Več v tiskan iizdaji!
