Še vedno me zaskeli, ko pomislim na svoj edini poraz v politiki, na udarec, ki sem ga v tekmi za nominacijo leta 2000 dobil od Bobbyja Rusha, demokratskega kandidata za sedež v predstavniškem domu kongresa. To je bil spopad, v katerem je šlo narobe vse, kar je lahko šlo narobe, in v kate rem so se moje napake pomešale s tragedijo ter farso. Dva tedna po tem, ko sem objavil kandidaturo, sem z nekaj tisoč zbranimi dolarji naročil prvo anketo in ugotovil, da je stopnja poznanosti Rushevega imena približno 90-odstotna, mojega pa enajstodstotna. Naklonjenost volivcev je bila porazdeljena takole: približno 70 odstotkov za Rusha in osem zame. Tako sem spoznal eno glavnih pravil moderne politike: anketo opravi, preden oznaniš kandidaturo.

Kandidat pa na Havajih

Od tistega trenutka so šle stvari navzdol. Oktobra sem med potjo na neko srečanje po radiu slišal, da sta dva preprodajalca mamil pred njegovo hišo s streli ubila Rushevega odraslega sina. Zaradi kongresnika sem bil pretresen in užaloščen in kampanjo sem za mesec dni prekinil.

Ko pa sem med božičnimi prazniki odpotoval na Havaje na skrajšan petdnevni izlet, da bi obiskal babico ter se spet zbližal z Michelle in s tedaj osemnajstmesečno hčerko Malio, so poklicali nazaj člane zakonodajne skupščine Illinoisa zaradi izredne seje, na kateri je bilo treba glasovati o zakonu v zvezi z nadzorom strelnega orožja. Malia je bila bolna in nesposobna za polet, tako da sem glasovanje zamudil in zakon ni bil sprejet. Čez dva dneva sem se po nočnem poletu znašel na chicaškem letališču O’Hare z jokajočim otrokom in Michelle, ki z menoj ni govorila, pozdravil pa me je časopis Chicago Tribune s člankom na naslovnici, ki je omenjal, da zakon ni bil sprejet, ker sta manjkala dva glasova, illinojski senator in kongresni kandidat Obama pa "se je odločil, da bo ostal na počitnicah na Havajih".

Menedžer moje kampanje me je poklical in mi omenil, da bi se lahko kmalu pojavil televizijski oglas mojega nasprotnika kongresnika: palme, mož s slamnikom v ležalniku na plaži srka koktajl mai tai. V ozadju je slišati mehko brenkanje kitare v havajskem slogu, napovedovalec pa razlaga: "Medtem ko Chicago trpi zaradi največjega števila umorov v svoji zgodovini, Barack Obama…" Tu sem ga ustavil, saj mi je bilo vse jasno.

Drugega mesta v politiki ni!

Tako sem manj kot na polovici kampanje začutil, da bom poražen. Od tega trenutka dalje sem se vsako jutro zbujal z nedoločnim občutkom strahu, saj sem vedel, da se bom moral ves dan nasmihati, se rokovati in se pretvarjati, da vse teče po načrtu. Nekaj tednov pred volitvami za kandidata se je moja kampanja nekoliko popravila: dobro sem se odrezal v razpravah, o katerih pa so komaj poročali, tisk je pozitivno ocenil moje predloge o zdravstveni oskrbi in izobraževanju, podprl me je celo dnevnik Chicago Tribune.

Toda vse to je bilo premalo in prepozno. Ko sem prišel na srečanje z volivci, sem ugotovil, da je tekme že konec in da sem izgubil z zaostankom enaintridesetih točk.

Nočem trditi, da politiki edini doživljajo takšna razočaranja. Gre za to, da večina ljudi uživa razkošje, da svoje rane lahko zaceli zasebno, poraz politika pa je vsem na očeh.

Spominjam se, kako sem se nekoč pogovarjal z vodilnim menedžerjem velike družbe, ki je bil pomemben podpornik podpredsednika Ala Gora med njegovo predsedniško kampanjo leta 2000. Opisal mi je srečanje, ki se je zgodilo približno šest mesecev po volitvah, ko je Gore iskal vlagatelje za svoje novo televizijsko podjetje.

"Bilo je nenavadno," mi je dejal. "Tu je stal nekdanji podpredsednik, mož, ki je bil še nekaj mesecev nazaj tik pred tem, da postane najmočnejši človek na planetu. Toda nenadoma, ko je po volitvah vstopil, se nisem mogel znebiti občutka, da je sestanek zame neprijetna dolžnost. Ni mi prav, da tako govorim, ker mi je mož zares pri srcu. Toda na neki način to ni bil več Al Gore, nekdanji podpredsednik. Bil je le še eden od stotih, ki vsak dan prihajajo k meni in prosijo za denar. Tako sem spoznal, na kako veliki strmi čeri ste vi, politiki."

Velika strma čer in globok padec. Gore je, kot večina ljudi, ki se odločijo za javno življenje, vedel, v kaj se spušča, ko se je odločil za kandidaturo.

V politiki morda obstaja drugo dejanje igre, toda drugo mesto ne obstaja.

Konec