Pred 63 leti, ko sva se spoznala, niti pomislil nisem, da bom v zgodnjih devetdesetih življenjskih letih živel z ženo – »izbrisanko«. Poln delovni vek je bila gimnazijska profesorica, zdravstvenih uslug skorajda ni potrebovala, no, vestno se je posluževala le kakšnega presejalnega programa, cepljenja, kakšne zobarske storitve, celo porodniško je prešpricala, saj so jo že dva mesca po rojstvu potrebovali na maturah. Bili so to časi, svinčeni jim pravijo, ko so nam bila vrata ambulant na široko odprta, ko se je delavsko dete zmoglo šolati, če si je to le želelo. Od nekdaj je vestno plačevala predpisane prispevke, a tudi na referendumih izglasovane samoprispevke, s katerimi smo obnavljali in gradili šole, vrtce, zdravstvene domove, zdravilišče na Rakitni … Ko je svinčene čase odplaknila demokracija, smo se prilagodili tudi drugače poimenovanim dajatvam. Na primer: žena že leta plačuje obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pa zavarovanje za specialiste in za zdravila, kakšno zobozdravstveno storitev plača tudi z gotovino.
Sva si pa z drago v nečem si sila podobna: izračunala sva, da sva doslej, na najino in na srečo zdravstvenega sistema, »družinsko« ambulanto obremenjevala največ kakšno uro na leto, torej 5 minut na mesec. Ob vseh tegobah, ki jih bereva in slišiva o zdravstvu, se še za to počutiva kriva, marsikatero starčevsko tegobo poskušava zato obvladovati sama, na žalost pa za dostop do reševanja kakšne hujše tegobe lahko prejmeva ključ (napotnico) le v družinski ambulanti. Seveda: če imaš tam pofočkanega zdravnika/zdravnico. Če pa ti ta odide kam drugam ali se upokoji, kot se je to zgodilo moji soprogi, te zdravstveni sistem preprosto izpljune. Prijazno te obvestijo o tem, da si ga pač poišči, da pa smeš tavati in jo/ga še največ dve leti iskati v domačem zdravstvenem domu. Nama je, na srečo, prijazno obljubila pomoč moja – že tako preobremenjena – osebna zdravnica. Skratka: plačuješ si lahko ne vem kakšno vse zavarovanje, a so ti storitve nedostopne, saj nimaš ključa (napotnice), s katero bi si odprl pot do njih. Ne preostane ti drugega, kot da neumorno iščeš, kje je še kakšna bližnja in dostopna družinska ambulanta, pišeš koncesionarjem, ki jih baje imajo, a ti niti odgovorijo ne, moleduješ in ponižuješ se vsepovsod, hkrati pa osuplo spremljaš reklame zavarovalnic, ki ti ponujajo storitve že čez dan, dva, najbližje domu, pri zdravniku Janezu, ki te najbolj pozna. Če jih nisi zmožen plačati, je pač tvoj problem.
Najhuje pri tem pa je, da te muči misel, da nikomur od odgovornih za tako stanje ni mar. Kako pa naj bi komurkoli bilo, ko pa najodgovornejši v zdravstvenem sistemu razglašajo eno, delajo pa nekaj povsem drugega. Ko na to kdorkoli opozarja, je skorajda ozmerjan kot stalinist. Je to morda nadaljevanje nehumanosti in brezčutnosti, ki smo si ju privoščili, ko smo ob startu v demokracijo »izbrisali« kar prek 24 tisoč duš? Smo se zdaj namenili brisati tudi »naše«, zaenkrat stare? Preklet naj bo sistem, v katerem upravljavci države starostnikom tako brezdušno otežujejo preostanek življenja. Že če imamo osebnega zdravnika, smo, neuki novih elektronskih občil, kaznovani na mukotrpno telefoniranje ali čakanje v ambulantah, kaj šele, če si brez njega. Brezdušno se nas otepajo vsepovsod. Nemalokrat si ob tem zaželiš, da bi se ja čim prej umaknil s tega sveta. Grob na Žalah si za desetletje naprej lahko urediš brez problemov.
Josip Meden, Ljubljana
