Pozorno spremljam v zadnjem času vse bolj izraženo nezadovoljstvo zdravnikov, sodnikov in tožilcev s svojimi plačami, ki že prerašča v vse glasnejši protest in stavke ter celo tožarjenje v Bruselj. Naj takoj povem, da povsem delim mnenji dr. Vesne Godina (Zdravniška in sodniška stavka sta samo preoblečeni pohlep elite, Fokuspokus, 10. 1. 2024) in pisatelja Janeza Zupana (Zdravnikom, sodnikom in tožilcem, Dnevnik, 16. 1. 2024), da sta stavki neupravičeni, zagotovo nesorazmerni s časom, ki ga živimo.
Razumem željo in boj za višje plače, za boljše delovne in življenjske pogoje in standarde, a le v kontekstu materialnih možnosti, ki so nam dane in ki jih je trenutno težko pri nas doma, pa tudi drugod po Evropi in svetu oceniti kot dobre, ugodne, take, ki bi naj omogočale občo družbeno rast.
Pustimo za trenutek to, da – če ostanemo zgolj doma – nas članstvo v Natu hudo stane, da preveč trošimo za vojsko, orožje, obrambo in druge ne nujno potrebne nakupe, da si sprevrženo in neodgovorno parlamentarne in druge stranke podvajajo izplačila davkoplačevalskega denarja, da RTV zavoljo hude finančne luknje, podedovane od prejšnjega vodstva, prosi državo za pomoč pri sanaciji stanja, ob plačah novinarjev, ki dosegajo one državnega vrha, da smo precej razsipni tudi drugje, toda država je v finančnih težavah z blagajno, ki ni računala na divjanje podnebja, na vremenske katastrofe minulega leta, na skoraj 10-milijardno škodo, ki jo je utrpela, na vse to, kar terja in bo terjala obnova, ob tem, ne pozabimo, je tudi več kot 10 % vseh zaposlenih na minimalni plači in skoraj četrt milijona ljudi živi pod pragom revščine.
Imejmo vse to na umu, ko zahtevamo povišanje plač. Prej bi jih kazalo solidarnostno znižati, recimo za 10 ali 20 %, pri vseh plačnih razredih, ki presegajo 4000 evrov bruto osnovne plače, vse dotlej, dokler ne bomo vsi spet na zeleni veji. Ne morem se otresti misli na to, kar se dogaja v Gazi, kar videvam po televiziji, na okrvavljene otroke na podu bolnišničnih hodnikov, ki jih zdravstveno osebje oskrbuje in jim skuša rešiti življenje z golimi rokami in kakim povojem. Vsakič se sprašujem, ali tam tudi razmišljajo o stavki za boljše plače in delovne pogoje? Pa se čudim, da še niso dvignili rok in si ter nam rekli, naj gre vse k hudiču, svet nas je tako in tako odpisal. Nihče od glavnih odločevalcev se ne trudi izraelski ubijalski in uničevalni pohod ustaviti. Pa ne mislim le na palestinske zdravnike, tudi na »zdravnike brez meja« in druge prostovoljce z vsega sveta, ki si prizadevajo pomagat umirajočemu in morda že obsojenemu narodu in od katerih jih je že več kot 170 to svojo humanost plačalo z življenjem.
»Vlada se ne drži odločbe ustavnega sodišča glede plač sodnikov,« se pritožujejo slednji in to ignoranco označijo za »degutantno pravno huliganstvo«. Morda imajo prav, toda znova mi pride misel na Gazo in na početje tako Izraela kot Zahoda, ki mu ga omogoča, v nasprotju z vsemi pravnimi, civilizacijskimi ter humanimi načeli in normami. Če si vlada, ker jim še ni povišala plač oziroma izvršila odločitve ustavnih sodnikov, zasluži tako hudo sodbo, kaj naj potem porečemo za masaker Izraela nad palestinskim ljudstvom in za sostorilstvo ZDA ter celotnega, tudi molčečega Zahoda? So časi, gospe in gospodje, ko mi je težko reči že »dober dan«, ker čutim, da bi se zlagal. Ni več dobrih dni, za nikogar, ki je vsaj malo empatičen, in jih ne bo vse dotlej, dokler se ne vrnemo k minimumu humanosti in človečnosti oziroma ustavimo sodobno inačico biblijskega »poboja nedolžnih«.
Aurelio Juri, Koper
