Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo spet zgodilo. Pa se je, no, vsaj izvedeli smo.

Prijateljstva, simpatije, pristni stiki med ljudmi, ki živijo v domovih za starejše, so nekaj dobrodošlega in potrebnega. Vsak človek potrebuje družbo, da lažje prenaša novo življenje v domu. Socialna služba v domovih bi zato morala vložiti precej več truda in znanja v medsebojno komunikacijo in nuditi več možnosti za druženje in življenje nasploh. Tako ljudem, ki so v domu po svoji želji in volji, kot tistim, ki jih je zdravstveno stanje prisililo oditi iz lastnega doma. Prav tako bi morala določene stvari prepoznati in jih nadzorovati. Domovi in njihove podporne službe nasploh niso dovolj pripravljeni in so zato vsakič znova, ko se zgodi zloraba, pretreseni, presenečeni, ogorčeni. Polni čustev zagotavljajo, da bodo naredili vse, da se kaj podobnega nikoli več ne zgodi. Pa se in še se bo.

Politika in sociala pravita, da je mnogo več nasilja za domačimi vrati kot za zidovi zavodov. Omenjajo raziskave, ki to menda potrjujejo, ne vemo pa, kdo jih opravlja, za koga in od kod. Dobro bi bilo vedeti tudi, kako je z evidentiranjem nasilja po domovih za starejše. Teh podatkov ni nikjer ali pa so zelo skopi, saj niso ravno v čast. Verjetno so interne narave, do katerih javnost ne more, beleži pa se samo fizično nasilje.

Zdi se, da tako politika kot posamezni odgovorni zasledujejo samo eno vrsto nasilja in da jim za ostalo ni mar. Vsi se strinjamo, da nasilje nikakor ni samo fizično. V obzir je treba vzeti tiha, diskretna, skrita dejanja, ki so ravno tako odsev neke vrste nasilja, od tega, kakšno hrano se jim postreže ali je primerna za stoletnike, ali jedo toplo, kakšen pribor uporabljajo in ali ga še lahko, kako skrbijo za njihovo garderobo, kako so oblečeni, ali jih preoblačijo za nočni počitek, koliko časa čakajo na svežo plenico, ali dobijo zdravila pravočasno, ali res morajo v posteljo po večerji, t. j. praviloma pozno popoldne, ne glede na letni čas in potrebo, ali se jim vsak dan omogoči svež zrak ali odhod v park ...

To niso redke anomalije, to so neprestana dnevna ponižanja, teptanje dostojanstva in osnovnih človekovih pravic. Največja žalost pri vsem tem pa je, da se odgovorni tega sploh ne zavedajo in takim dejanjem ne posvečajo nobene pozornosti, in kar je še hujše, tega ne smatrajo za nasilje. Vse to močno vpliva na zdravje in počutje teh ljudi. Vsak dan znova se morajo prilagajati, tolerirati in sprejemati stvari, na katere niso bili nikoli navajeni. Dobesedno so prisiljeni, da živijo življenje drugega.

Sprašujem, kako bo ozaveščanje in izobraževanje s strani države in podpornih služb rešilo ta vsakdanji problem. Bo to pravilnik, bo to učbenik s komentarji in priporočili, bo to kaj? In predvsem upam, da bo, še preden se bo nova zloraba zgodila, stopil v veljavo.

Starejših je več kot petina v naši državi. Vsi res ne rabijo domske oskrbe in so zadovoljni, je pa cela množica takih, ki potrpežljivo čakajo na sprejem v dom, kjer bodo lahko dostojno živeli naprej. In marsikateri človek bo v bodoče premislil, ali sploh želi oditi iz domače hiše v hišo, kjer mu/ji preti potencialna nevarnost nekega nasilja.

Silvija Novak, Ljubljana