Res je, da je nasilje nekaterih Romov nesprejemljivo, a plakati s podobno vsebino kot navedeno zgoraj ter izjave vodje Slovenske nacionalne stranke Zmage Jelinčiča Plemenitega o deportaciji »ciganov« so rasistični izpadi, s katerimi bi se morala ukvarjati oblast.
In kaj je vzrok nezakonitim dejanjem nekaterih iz romske skupnosti? Kajti tudi Romi, ki tod prebivajo ne samo dolga desetletja, temveč vsaj od leta 1512, kot je zabeleženo v zagrebških arhivih, so naši, čeprav še vedno »drugorazredni« sonarodonjaki. V romski skupnosti se prenaša njihova zgodovina ustno in preteklosti romska skupnost ne pozabi.
Tudi danes je romski narod izpostavljen rasističnim predsodkom. Pozabljeni pa še niso dogodki »porajmosa« (genocida nad Romi v Sloveniji).
Dokumentiran je partizanski genocid nad dolenjskimi, notranjskimi in belokranjskimi Romi leta 1942 z umori celotnih družin, tudi starcev in dojenčkov, na grozljiv način. Otroke so prijeli za noge in jih tolkli ob drevesa (pričanje in ugotovitve ob izkopu), pobijali so jih tudi z noži in kopiti. Morišča so na Mačkovcu, v soteski Iške, v bližini Sodražice, v okolici Horjula, Kanižarice pri Črnomlju in druga. Seznam žrtev je nepopoln, dokumentiranih je 170 žrtev (Dežman: Slovenski razkol).
Nacistični režim je med drugo svetovno vojno pobil skoraj pol milijona Romov in Sintov. Genocid je Nemčija priznala že leta 1982, a šele leta 2012 so postavili spomenik žrtvam v Berlinu. Čas bi bil, da se končno dovoli kostnica Romov na Žalah s spomenikom trpljenja romskega naroda v Sloveniji, kar bi vsekakor pripomoglo k spravi in normalizaciji medsebojnega sožitja.
In še o predlogu na protestnem plakatu o posvojitvi vseh romskih otrok, da se socializirajo. To je gnusen predlog. Spomnimo se trpljenja slovenskih mater med drugo svetovno vojno v taboriščih in zaporih, kjer so jim nacisti odvzeli otroke in jih v posvojitev odpeljali v Nemčijo. Odvzem otrok manjšinskih narodov v preteklosti v Avstraliji, Kanadi in drugod, je danes narodni madež, ki ga ni mogoče izprati, je zgodovinska sramota.
8. april je mednarodni dan Romov, največje etnične manjšine v Evropi (10-12 milijonov). Hkrati pa so tudi ena najbolj marginaliziranih skupin prebivalstva z žalostno zgodovino tudi v mnogih evropskih državah, tudi v demokratični Švedski. Dokumenti pripovedujejo o umorih, deportacijah, prepovedi vstopa v državo, suženjskem delu v rudnikih in prisilnem rekrutiranju za vojaške bitke v Evropi. Največji madež pa je program sterilizacije »manjvrednih«, ki je na Švedskem potekal od leta 1920 do 1970.
Enakopravnost so Romi na Švedskem kot ustavna manjšina z vsemi pravicami kot Švedi, Finci, Sami (Laponci), Jidiš (Židje) dosegli po dolgoletnem boju aktivistke Katarine Taikon s pomočjo predsednikov Tageja Erlanderja in Olofa Palmeja. »A pot je še dolga,« mi je dejala ob prevajanju knjige Katitzi Katarine Taikon njena sestra Rosa Taikon, oblikovalka romskega srebrnega nakita. Knjiga pisateljice Lawen Mohtadi »The Day I Will be Free« (Dan ko bom svobodna) (2015) pove, da bo borba za enakopravnost Romov tudi v miselnosti Švedov še dolga.
Tudi pri nas bo borba za pravice Romov še dolga. Veliko časa je izgubljenega pa tudi čas se je spremenil. Pojavile so se droge in orožje, ki ga je na pretek iz časa vojn na Balkanu, in jeza romske mladine. Ne gre za »socializiranje« Romov, gre za boljši sosedski odnos, kar je težek dvostranski problem.
Lahko bi ga pričeli reševati s priznanjem krivic in genocida v času porajmosa, s pokopom žrtev in spomenikom njihovem spominu ter s priznanjem Romov kot enakopravne narodne manjšine (ne samo etnične skupnosti) enakovredne italijanski in madžarski. Čas je, saj Romi bivajo z nami že petsto let.
Milan Zdravko Kovač, u.d.i.a., Ljubljana
