Gospod primarij, dvomim, da bi vam Centralni register o pacientovih podatkih in Informacijska hrbtenica tako zelo olajšala delo, kakor pišete 22. 12. letos na tej strani Dnevnika. Ker vi govorite o vsebini, katere koristi nikakor ne zanikam, celo časovna obremenitev zdravnika je tu povsem na mestu in ni potrata časa (ker je tudi v skladu z načeli Hipokratove prisege in torej koristi pri izvrševanju osnovnega poslanstva zdravnika).
Mene zanima nekaj drugega, kar pa vi mogoče spregledujete. Gre za dejstvo, da so informacije o pacientovih prejšnjih obiskih pri raznih zdravnikih in v različnih ustanovah ter seveda o njihovih diagnozah, načinih zdravljenja in prognozah podane v izvidih različnih zdravnikov in različnih ustanov, vendar vsak od njih napiše izvid malo po svoje (ne napišejo jih po enem »kopitu«). In zato morate zdravniki vse te izvide brati tako rekoč od prve do zadnje besedice. Ne morete jih skratka prebirati na hitro, kar bi lahko storili, če bi bili izvidi pisani po enem »šimlu«. Jaz sam imam kup svojih izvidov različnih doktorjev in različnih ustanov in ker so napisani tako neenotno, jih moram brati tako rekoč od prve do zadnje črke. In s tega vidika vi ne zaznavate nepotrebne izgube vašega časa.
V nadaljevanju se vi obrnete povsem v drugo smer (ki je tudi pomembna), namreč, kdo lahko dostopa do teh informacij. In na možne zlorabe na tem področju opozarjate (kar je vsekakor zelo pomembno).
A ustavimo se pri branju izvidov od prve do zadnje besedice (kar je v resnici za zdravnike samoumevno). Vendar vam jaz znam podati vse za vaše izvrševanje vašega poslanstva potrebne informacije v enem odstavku. Ampak dejstvo je, da vi meni načelno ne verjamete in izbrskate na ekran vse moje prejšnje izvide, jih preberete, na koncu pa lahko ugotovite, da sem vam jaz isto povedal v enem odstavku. Zdaj pa primerjajte čas, ki ga porabite za branje vseh relevantnih (in celo nerelevantnih) izvidov s časom, ki ga porabite za branje enega mojega odstavka.
Načelno pa se strinjam z vami: dajem vam prav, da ne verjamete mojemu odstavku in hočete videti vse izvide. Celo še bolj imate prav, ker vsi pacienti nimajo pri sebi vseh svojih izvidov in ne znajo iz njih potegniti srčike informacij, ki jih rabite (zato so predvideni osebni kontakti zdravnik-pacient, kjer od pacienta dobite s pomočjo vaših podvprašanj večino relevantnih informacij). Pa vendar: namesto da bi uniformirali pisanje izvidov različnih zdravnikov, ste vi (oz. kdor koli si je izmislil portal) šli v smer, da uniformirate informacije s strani pacientov.
Vidite, to je tisto, kar mene moti. Namreč to, da hoče ta sistem portalov iz pacientov narediti nekakšne robote. Ki bi morali po načelih digitalizacije s pomočjo oz. preko portala vam pojasnjevati svoje težave samo z zelo kratkimi stavki. Koliko lažja pot bi bila doseči, da bi zdravniki (predvsem specialisti) svoje izvide pisali po enem »kopitu« (in bi vi na ta način porabili manj časa za zbiranje informacij iz Centralnega registra o pacientovih podatkih in Informacijske hrbtenice).
Z uvedbo portalov se najbrž poskuša doseči vašo razbremenitev, ker ste zdravniki obremenjeni poleg vsega s še precej banalnimi administrativnimi nalogami. Skratka: načrtovalci ali ustvarjalci so se hvalevrednega cilja, da se zdravnike osvobodi administrativnih nalog, tega problema lotili na napačnem koncu (bika niso zagrabili za roge, ampak za rep). In očitno je, da so se tega sistema domislili neki zdravniki, ki so priplezali do nekih oblastnih funkcij in ki so, namesto da bi iskali rešitev pri zdravnikih (pri sebi), prevalili vse skupaj na, recimo temu, neuko populacijo pacientov. In to je srčika tistega, kar sem hotel povedati v pismu Portal do osebnega zdravnika. Žal vas z uvedbo portalov ne bodo rešili nepotrebnih administrativnih nalog (portali so strel v prazno). Zdravnikom skratka ni treba pisati izvidov poenoteno, pacienti pa morajo z njimi komunicirati po »šimlu«. Če to ni narobe svet?
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
