Javna agencija RS za varnost prometa utemeljuje uvajanje krožišč kot učinkovito sredstvo za zmanjšanje konfliktnosti točk za nastanek prometnih nesreč, izboljšanje pretočnosti prometa in umirjanje njegove hitrosti. Pa je v praksi temu res tako? Če bi šlo za redek primer zanemarjanja omenjenih utemeljitev, vas s tem pisanjem ne bi obremenjeval, a gre skorajda za prevladujočo prakso. Pri amaterjih in profesionalnih voznikih, ne glede na starost ali spol. O (ne)uporabi smernikov tokrat ne bom razpredal.
Naj to pisanje poskušam orisati z dogajanjem na mengeški obvoznici, odprti konec leta 2019. Bila je dolgo pričakovana pridobitev, ki je naposled le sprostila vozniško plazenje skozi naselje in tamkajšnjim prebivalkam/prebivalcem prinesla večjo varnost in zmanjšanje hrupa. Obvoznica, ki je to omogočila, ima tudi nekaj krožišč, med njimi tudi takega z dvema prometnima pasovoma. Ko se vozite po njej, na primer v smeri letališča, morate krožišče zapustiti, recimo, na drugem izvozu. In tu se stvari zapletejo. Bedak si videti, trkajo ti s prstom po čelu, histerično hupajo, če, ko to smeš, po pravilih zapelješ najprej na notranji vozni park in pred drugim izvozom z utripalkami nakažeš, da boš krožišče zapustil na njem. Zunanji pas je namreč za prvi izvoz, za vse ostale velja notranji. A so (pre)mnogi vozniki »pametnejši«. Kaj bi se trudili s pravili, odločno krenejo po zunanjem pasu do drugega ali tretjega izvoza, nato pa ga praviloma zapustijo še brez uporabe utripalk. Ostali butalci bi pač morali vedeti, kam je on kanil zapeljati. Pri tem ti še besno pohupajo, češ, bedak, kaj se pa siliš po notranjem pasu. In tako jaz, namesto da bi se sprostil v krožišču, v desnem vzvratnem ogledalu napeto, domala stresno, opazujem, kdo vse se mi sili mimo po zunanjem voznem pasu in mi onemogoča, da bi zavil na moj izvoz.
Ni se mi le enkrat zgodilo, da sem preprečil trčenje zgolj tako, da sem naredil še kakšen krog do želenega izvoza. In vsakič se počutim bedak, vsakič se sprašujem, kaj je ljudem, da to počnejo. Je to morda le prispodoba za siceršnjo razpuščenost duha, za relativizacijo vseh pravil in vrednot? Morda so zgolj nevedni, morda pa se z agresivnostjo skušajo zdraviti (raje naj obiščejo psihoterapevta), povsem mogoče pa je, da so preprosto pač tako butasti, da teh pravil niti ne zmorejo ponotranjiti. Tem bi kazalo svetovati, da naj vrnejo vozniško dovoljenje.
Josip Meden, Ljubljana
