Ob državnem prazniku rojstva SFRJ, 29. novembru 1973, je Kaninska žičnica s smučiščem, zgrajena pretežno z denarjem Svetovne banke za razvoj, dobila obratovalno dovoljenje za »utekanje«, s pogojem odprave pomanjkljivosti; že 24. marca 1974 pa je žičnica to uradno dovoljenje tudi res dobila.
Nekateri obiskovalci, ki so poznali smučišča vse do centralnih Alp, so se neprizanesljivo čudili, da poteka dostavna žičnica iz doline, »čez zelene travnike, koder skačejo rdeče bolhe in je kot tista živalca (iz humoristične zgodbe), ki veliko poje, a počasi leze in se slini, da se bog usmili«. Vendar je bilo, med drugim, slišati tudi bolj mila pojasnila, da za prvotno veliko smučišče, s predvidenimi tisoč dnevnih smučarjev, ne bi bilo mogoče zagotoviti parkirnih površin na nadmorski višini 1000 ali več metrov, kjer je bila takrat še zanesljiva meja snežne odeje. Po drugi strani pa so nekateri, moram reči požrtvovalni, zelo požrtvovalni akterji in izvajalci dobronamerno predvidevali, da bodo mnogi gostje iz države, kjer ne znajo smučati, uživali v dolgi panoramski vožnji z izjemnim pogledom na »krasno hči planin« in čudovite stene okoliških dvatisočakov nad njo. In tako je, prva leta, tudi res bilo.
Na žalost se je v osemdesetih letih začela snežna meja naglo umikati v višine, celoletna snežišča nad dva tisoč metri in Kaninski ledenik pa so kopnela. Drugi centri so se posodabljali, na Kanin pa je država pozabila. Zaposleni so se pritoževali, kako bodo žičnico posodobili in uredili smučišče, če se denar iz prodaje kart in turizma pod to goro solidarnostno razliva navzdol po dolini Soče, za kritje izgube tistih zametkov turizma v državni lasti, ki je pridelal izgubo, ker ima postelje pretežno prazne.
Ob stečaju žičnice leta 2013 je bilo usodno, da ni žičnice »posvojila« država, tako kot jo na italijanski strani upravlja državno podjetje, povsem drugače, kot se dogaja na šibkih ramenih tukajšnje revne občine s komaj 3500 prebivalci, od koder, iz »raja pod Triglavom« (dežele že zgodovinskega vsiljevanja tuje okužbe »kulture« samozatajevanja s krajo identitete in zadnje mode samouničevanja) v svet, sproti beži vse izšolano. Tako ji nemara ni preostalo drugega, kot da zastarelo žičnico krpa, namesto da bi postavila država novo, krajšo, bistveno cenejšo in stroškovno bolj obvladljivo. V tej brezizhodni situaciji je bila še posebej nerazumljiva ohranitev obstoječe dostavne žičnice iz doline, ker se je že takrat snežna meja na sončni strani gore pomaknila vsaj na kakih 1500 metrov. Ta sončna stran se ne more primerjati s severnim italijanskim delom smučišča, saj so tam razmere povsem drugačne, z »mrzliščem« vse do lokalne ceste.
Kmalu po nastopu t. i. Golobove vlade smo izvedeli, da je vrgla v vodo sredstva za novo žičnico, ki so bila v postopku priprave v mandatu prejšnje vlade, zatem pa je bilo v medijih zaslediti, da je pod to vlado padel v vodo še osnutek obljubljenega zakona o novi žičnici. »Šokantno«, me je klical znanec iz zamejstva. »Nam je, ob tem neuspehu Slovenije, tukaj nelagodno in me je sosed posmehljivo vprašal ali se morebiti odvečne Bovške tam otepajo, se jo vrača v nekdanjo Cono A pod začasno zavezniško upravo na desnem bregu Soče?«
Kaj je vzrok? Mogoče drug koncept, iskanje drugačne rešitve za pridobitev investicije za podaljšanje in ureditev kaninske ceste (vožnja po njej je strošek gosta, ne žičnice) do višine okoli 1500 metrov, od tam pa speljati kabinsko žičnico do lokacije možne povezave z obstoječo sedežnico Prevala, ki povezuje obe smučišči? Ta sedežnica namreč še ni »abrahamka« in bo lahko obratovala še naprej, čeprav bi bilo v korist konkurenčnosti dobro postaviti sodobnejšo in bolj zmogljivo. Lahko pa direktno nad »Sedlo« oziroma nad vmesno postajo sedežnice Prevala, kar omogoča direkten spust nazaj ali na italijansko smučišče.
V kolikor to ne bo mogoče, ostaja samo še varianta, da smučišče prevzame italijanski Promotur z dostopom z območja V Žlebeh oziroma uradno iz Selle Nevee. Seveda pa dvomim, da bo po zaprtju žičnice in smučišča sanitarna inšpekcija še dovolila ponovno odprtje restavracije na smučišču, kjer si gostje zatiskajo nosove pred smradom, ki prihaja iz sanitarij. Najbrž brez nove prečiščevalne naprave pod temi sanitarijami ne bo šlo več. Tudi zaradi kvalitete ponudbe restavracije in smučišča. Prečistiti pa bo treba tudi v glavah »na levem bregu Soče«, ki je spadal pod začasno jugoslovansko upravo in »Ljubljano«, še marsikaj, če bomo hoteli »stati inu obstati«. Upam, da bodo v lokalni samoupravi vztrajali s pogajanji s to ali kakšno drugo oblastjo, do uspešne rešitve.
Miran Mihelič, Bovec
