V Sloveniji je vedno večji socialni problem, kako zagotoviti stanovanje mladim družinam, mladim ljudem, novim generacijam Slovencev, ki so edini, ki lahko ohranijo slovenstvo, slovensko identiteto, obstoj slovenskega naroda in njegovo državo Slovenijo. Stanovanje je prvi in najpomembnejši materialni pogoj, dobesedno gnezdo, kjer se izvalijo in vzletijo novi Slovenci, ki imajo zelo pomembno tudi zgodovinsko ter še posebej nacionalno poslanstvo reprodukcije slovenske družbe, naroda in države. Zadnjih deset let je zaradi tega v državi po koncu gospodarske krize nastal neverjeten val rasti cen stanovanj, še posebej v Ljubljani, na Obali in na Gorenjskem. Ljubljana že ima 300.000 prebivalcev in 130.000 stanovanjskih enot, od tega je 11.500 stanovanj praznih, nenaseljenih in še toliko stanovanj je samo občasno v najemu, za potrebe sezonskega turizma. Ljubljana ima tako 23.000 nezasedenih stanovanj, kjer ne živijo ljudje in samo v polovici teh stanovanj je občasni, neupravičen turistični najem. Ti podatki o praznih stanovanj so zanesljivi preko podatkov o porabi električne energije za vsako stanovanjsko enoto. Lastniki teh praznih stanovanj imajo ta stanovanja izključno za kapitalsko naložbo, še posebej novozgrajena stanovanja, ki jih bogataši in kriminalci kupujejo kot investicijo in ne za potrebe bivanja.
In ta prazna stanovanja, še posebej nova, so velik problem, strateški, praktično nacionalnovarnostni problem, ki ga vsakokratna oblast, politika noče ali ne zna rešiti. Namreč, stanovanje je v vsaki družbi namenjeno za bivanje ljudi in ne za dobiček ter za nabiranje pajčevine. Tako kot je kruh namenjen za hrano, za potešitev potrebe po hrani, tako je stanovanje osnova za zagotovitev potrebe po bivanju, življenju, spanju, ustvarjanju družine, varnosti in ne za bogatenje lastnikov stanovanj. Tradicionalno so ljudje kapitalsko vlagali v banke za obresti, v delnice podjetij, v vrednostne papirje nasploh, tudi v zlato. Danes pa zaradi vseh mogočih tveganj in zaradi zanesljivosti naložb ljudje v Sloveniji vlagajo svoj kapital v stanovanja, še posebej v Ljubljani. Ti ljudje, ki kupujejo stanovanja kot naložbo, so tako bogati, da teh stanovanj nočejo niti oddajati pod nobenim pogojem, zato je vsaj 11.500 stanovanj v Ljubljani popolnoma praznih, ki so naložba, par kil zlata, in ne prostor za bivanje ljudi. So lastniki, ki imajo v lasti po deset in tudi po večkrat deset praznih stanovanj, ki jim je vseeno za to, da drugi ljudje nimajo kje živeti, da jim visoka najemnina jemlje voljo do družine in življenja, kaj šele, da bi si kupili stanovanje in imeli otroke.
Res je, da je lastništvo stanovanja neodtujljiva pravica, vendar je stanovanje kot nepremičnina dejansko naša skupna, narodna zgodovinska last in pravica, ker stanovanje ima svojo poslanstvo in vrednost izključno zaradi izgrajene infrastrukture, zaradi človeške lokalne skupnosti, zaradi ljudi v celotni zgodovini tega prostora, in zato nobeno stanovanje ne sme biti kapitalska naložba, ampak samo prostor za bivanje ljudi. Kako prisiliti lastnike praznih stanovanj, da jih prodajo mladim ljudem, mladim družinam in to po njim dostopnih cenah, ali pa da jih prisilimo, da dajo stanovanja v dolgoročen najem, z za najemnike sprejemljivo najemnino? Samo s progresivno obdavčitvijo praznih stanovanj. Za vsako dodatno prazno stanovanje mora biti davek toliko večji, da se tem naložbenim lastnikom ne bo splačalo imeti prazno stanovanje kot kapitalsko naložbo. Cena stanovanj in najemnin bi se tako čez noč prepolovila, država in politika bi naredili pomembno domačo nalogo, zagotovili bi reprodukcijo in preživetje naše družbe, naroda in države.
Tako bi lahko država samo v Ljubljani v kratkem času zagotovila rešitev stanovanjskega problema za vsaj 50.000 ljudi z vselitvijo v teh 23.000 po večini sedaj praznih stanovanj. Z visoko obdavčitvijo ali celo s prepovedjo oddaje v kratkotrajne turistične namene v Ljubljani in na Obali bi država v kratkem času tudi zagotovila, da bodo sedaj po večini prazna turistična stanovanja zaživela, da bodo vseljena za naše mlade družine in da ne bodo več uporabljena za kapitalsko naložbo že bogatih in materialno preskrbljenih.
Anton Peinkiher, Ljubljana
