Strici iz ozadja
Od suverenosti posameznika je odvisno, v kolikšni meri (in kako) bo »podlegel« tem vplivom, ki se kažejo kot zunanji dejavniki. Več ko ve, trdnejši ko je v znanju, manj ko mu je odmerjenega neznanja, trdnejši je tudi v načelih in manj je tistega, novega, kar bi utegnilo vplivati na njegovo mnenje, stališče, ravnanje, ga spremeniti. In manj ko je suveren, bolj je podložen vplivom.
Slehernik ima svoje tete in strice. Pa naj bodo v podobi življenjske spremljevalke ali spremljevalca, s katerim izmenjava poglede, ob kavi ali pa so to zgolj znanci, sodelavci, prijatelji, sorodniki. Žal je, pri nezanemarljivem delu populacije, krog teh tet in stricev omejen izključno znotraj enake miselnosti, pa se česa novega niti ne zmore(jo) naučiti.
Sleherno izmenjavanje pogledov, če želimo ali ne, vpliva na posameznika. Zavestno in/ali nezavedno. Odvisno od že omenjene njegove suverenosti. Določene tete in strici so celo zapovedani, denimo – ljudstvo! Naš sistem bojda temelji na njegovi volji, vsi nanj tudi prisegajo, pa se izkazuje kot najmanj neprimerno, kadar ne upoštevajo njegovega mnenja. Celo nasprotno, štejejo ga kot nesprejemljivega, nedopustnega, zaradi tega ali onega, ni pomembno, kadar jim ne bi utegnilo koristiti. Realnost, žal.
Težava z ljudstvom, ki pravzaprav ni težava, pač pa rešitev pred bebavostjo, je v tem, da ni monolitno. Ni enoznačno, uniformirano, zato takšno tudi »njegovo mnenje« ne more biti. A je pri teh, ki se v političnih spretnostih kažejo kot nespretni, dobro, kadar je, če je že v celoti ni mogoče upoštevati, volja ljudstva, njegovo mnenje izraženo v sila različnih pogledih, upoštevano v čim širšem obsegu.
Skozi zgodovino so modri menda s tem izkazovali modrost. Kajti država je (še vedno, upam) skupnost vseh v njej živečih. So tete in strici, ki so celo na plačilnih seznamih, uradno. Razni svetovalci, na primer (ki jih, žal, tisti bolj v trmoglavosti suvereni naročniki ne upoštevajo, niti malo). In so tete in strici, ki niso na seznamih, niti plačilnih, pa prejemajo plačila v tej ali oni obliki, lahko denarno, lahko s protiuslugami...
V podalpski deželi je najbolj zloglasen stric iz ozadja zagotovo Kučan! Grozljiv tip, ni kaj. Ne le da je bil desetletja v politiki, ne le da je bil celo predsednik te države (nekateri težko dojemajo, da je bil s prepričljivo večino izvoljen), pač pa je, o groza, celo na levi politični strani!
Vendar... Celo ta Kučan ima po Ustavi RS pravico do svojega mnenja, celo do tega, da to mnenje izraža! Komur koli, kadar koli, kjer koli. Kot vsi drugi, mi. In s tem ne počne ničesar, kar bi bilo nedovoljeno, celo nezakonito. In je, aleluja, le od suverenosti njegovih sogovornikov odvisno, koliko, če sploh, in katero njegovo mnenje bodo sprejeli v razmislek, ga celo upoštevali.
Vendar... Tudi »demokratična« stran, torej desna, ima svoje tete in strice. Kaže, da je znotraj »demokratične« misli to celo dopustno, kadar gre za njihove, in je celo normalno, da se sliši širši glas in da ga »država« upošteva. Kadar je ta glas, kakopak, z desne. Tudi tu ni nobenih težav.
Dokler je vse v okviru zakonov, dokler ne gre za zlorabe, je vse – v redu! Čeprav nastopi neka težava pri stricih, ki se oblačijo v krila. Dokler ti strici govorijo zgolj o lastnih težavah, celo, na dovoljen način, lobirajo za njihovo rešitev, zadeva ni sporna, nikakor. Tudi oni so državljani RS, čeprav ji, kar zadeva državno suverenost in njen vpliv nanje, pripisujejo manjšo vlogo, kot je tista, ki jo odmerjajo svojemu »matičnemu domu«, Cerkvi in posredno Vatikanu.
Ko pa ti strici posegajo s svojih službenih položajev v kar koli, kar je odmerjeno posvetnosti in njeni oblasti, in lahko rečemo, da dokaj uspešno, je zadeva ne le sporna, ampak protizakonita in celo protiustavna! Če še vedno velja, kakopak, tisto, da sta na teh tleh Država in Cerkev ločeni, vsaj uradno.
Naj zaključim. Sklicevanje na strice iz ozadja izkazuje zgolj nezrelost, politično, predvsem pa umsko, vseh, ki to počno, in ki jim je narava sicer ponudila priložnost, a je niso izkoristili, da bi jih zmogli šteti za intelektualno zmožne. In dodajam: da so povsod, pri vseh, tudi lobisti (ki imajo celo zapisana pravila igre) in »lobisti«, a dokler v okviru zakonitosti takšne ali drugačne strice predstavljajo, ni z njimi nič narobe. So le sestavni del okolja, ki se bori za svoje interese. Kakor vsi mi, preostali. Čeprav z različno močnih izhodiščnih položajev.
