Nasvet mladim staršem, ki bi radi svojim otrokom ponudili vsaj načelno možnost, da odrastejo v intelektualce, ima priokus po časih, za katere smo verjeli, da so že davno za nami – učite jih nemško in jih pošljite na Dunaj, kjer je študij zastonj in stanje univerzitetnega duha manj zadušljivo. Izkazalo se je, da je slovenska univerzitetna skupnost v procesu vseh reform in domnevnih prilagajanj evropskim ali morda svetovnim standardom počasi, a gotovo stopila v proces samoukinjanja, ki neprijetno namiguje na to, da je na našem koncu sveta preprosto ne potrebujemo.AirBeletrina
Piše se leto 2013 in slovenska intelektualna skupnost po dobrih desetih letih naraščanja trenda izseljevanja najbolj usposobljenih kadrov še vedno ni pripravljena povsem razumeti, da ima težave z begom možganov. Doktorski študij na slovenskih univerzah je že leta plačljiv, medtem ko njegova kvaliteta in namembnost ostajata vprašljivi, in vprašanje, kaj točno bi mladega človeka, ki mu izobrazba predstavlja določeno vrednoto in ki bi ga na dolgi rok zanimalo (p)ostati del akademske skupnosti, pripravilo do tega, da bi se odločil doktorirati na kateri izmed slovenskih univerz, ponuja enostaven, a ne preveč razveseljujoč odgovor – nič, razen morebitnih osebnostnih šibkosti, kot sta neprilagodljivost in hromeč strah pred spremembo.
Katja Perat pesnica, literarna kritičarka in publicistka
