Sicer obstaja krilatica, da je »politika umetnost možnega«. Pa se mi bolj dozdeva, da gre za kič, ki je zelo daleč od umetnosti. Pravzaprav je uporaba besede umetnost v navedenem kontekstu degradacija umetnosti. Prav tako je denimo premier Robert Golob uporabljal primerjavo in prispodobo z nogometom oziroma zabijanjem avtogolov v povezavi z izključitvijo članice Svobode Mojce Šetinc Pašek. Tudi ta primerjava s športom je bolj neustrezna in namenjena njegovemu »nešportnemu« prepričevanju državljanov.
Pri slovenski politiki gre bolj za področje zavajanja in sklepanja kravjih kupčij, tudi pokvarjenosti in političnega blefiranja. Tudi za denar, »ugled« in prerivanje na oblasti. V povezavi z odgovornostjo za besede in dejanja pa le pikra pripomba: »Zelo daleč od predvolilnih obljub, dnevnih potreb in dejstev ter dejanskih rešitev za ljudi.« Izgovori, nevednost in eksperimentiranje na najvišjih nivojih pač niso utrezna rešitev.
Morda malo preostra in tudi nepravična ocena za številne posameznike, ki so verodostojni, strokovni pošteni in pogumni. Morda pa seveda tudi ne, za številne, predvsem tiste konformistične in prilagodljive.
A vendar govorim o rezultatu njihovega skupnega dela in torej o politiki, katere nosilci so pač vsi, ki so oblastniki ter so vpeti v odločanje o življenju in celo o smrti pri nas doma ter tudi v svetu. Govorim o strankarski pripadnosti in slepi hierarhični podrejenosti vodjem strank. Zato se mi poraja dvom v neodvisnost poslancev, kot tudi neodvisnost parlamenta od vlade oz. njenih koalicijskih strank. Torej čudna je ta povezava med vlado in parlamentom. Menim, da so nekatere strankarske povezave tako med izvršno kot zakonodajno oblastjo, milo rečeno, degenerirane in hierarhično podrejene enemu človeku. Tako v trenutni poziciji kot absolutno še bolj v opoziciji.
Kar me malo žalosti, je to, da nekateri posamezniki, ki jih poznamo kot poštene, spremenijo svoje obnašanje, ko so na položajih. Redki javno povedo svoja mnenja. Še bolj pa moti, da delajo v nasprotju s svojimi in našimi vrednotami. Ko se vrnejo v življenje med nas, pa so zopet »običajni državljani.« Premajhno zavedanje, da odločajo tako o sistemu kot o posamezniku in da se skladno s tem obnašajo ter delujejo, je več kot očitno. Zato se korak za korakom poteze v preteklosti vseh, ki so participirali na oblasti, kažejo danes v neustreznih rezultatih. Tako sistemskih, torej za državo oz. celotno družbo, kot posledično za posameznika. Če naštejem samo področja, kjer so več kot vidne vse te sistemske napake, so to ne samo področje zdravstva, pozidav na poplavnih območjih, zamenjava mirovne politike z agresivno vojaško politiko, ki je mimogrede daleč od obrambne politike. Pa tudi na področjih sistemskih sprememb volilnega sistema, socialne politike (Romi), ekonomije, razvoja, izobraževanja, itd. Skratka, težko je najti področja, ki so zgledno urejena. Ne rečem brez problemov, ker le-ti so vedni bili, so in bodo. Moti torej tudi način reševanja in predvsem počasnost ter sistemska ukalupljenost v miselne vzorce preteklosti.
Zato me stari in politično »prežvečeni« strankarski obrazi ter njihovo predstavljanje ne prepričajo. Res je, da je treba dati večjo priložnost novim obrazom, in to tistim z znanjem ter pogumom za spremembe. Imamo jih ter jih tudi poznamo. Pravzaprav se mi dozdeva oz. sem prepričan, da imajo v rokah ključ do rešitev tisti, ki so strankarsko neodvisni. Res pa je, da nimajo enakopravnih možnosti s strankarskimi veljaki. Zato sem malo skeptičen do velike katerekoli strankarske ali celo medstrankarske »enotnosti.« Pa čeprav k njej pozivajo predsednica države Nataša Pirc Musar, premier Robert Golob, predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič ali kdorkoli drug. Ljudje, le mislimo s svojimi glavami! Zaupanje in slepo sledenje voditeljem je sicer všečno, a ne vedno nujno koristno za nas državljane.
Miloš Šonc, Grosuplje
