Težko je razumljivo, da inteligentna, razgledana oseba, skratka intelektualec, v tolikšni meri podleže svojim čustvom, stališčem (npr. ideologiji) ali verovanjem, da postane nesposobna o stvareh razumno razmisliti (in v skladu s tem razmislekom delovati). To je kot takrat, ko si zaljubljen in naj bi zato slišal celo travo rasti. Ta človekova lastnost (ko čustva »povozijo« razum) velja na splošno, na vseh področjih življenja. Zlasti ko politiki zagovarjajo nekaj, o čemer bi po vseh razumskih razmislekih morali razmišljati drugače (nazadnje se zdi, kot da sploh nič ne mislijo).
Tokrat se omejim samo na predlog, da bi pomoč pri prostovoljnem končanju življenja postala zakonito sredstvo v nekaterih zelo omejenih in z vseh strani preverjenih primerih. Tako kot ustava dovoljuje prekinitev nosečnosti (splav) v nekaterih zelo kontroliranih primerih. A zdi se, da nekateri nočejo niti razmisliti o tem, ampak so kar apriori proti. Med drugimi tudi zdravniki, ki bi se jih smelo smatrati za intelektualce, ker naj bi bili sposobni o stvareh razmisliti razumsko. Odločitev zdravniške zbornice ali komisije za medicinsko etiko pa daje slutiti prav to: da so sprejeli odločitev za proti brez razumnega razmisleka, kar »na počez«. Edini argument, ki ga zmorejo: svarijo pred zlorabami. Sicer pa so kot trmast otrok, ki v trgovini joka in cepeta, ko mu mati ne kupi igračke zato, ker ji potem ne ostane za nujne življenjske artikle. Ali kot nekritični verniki (npr. kardinal Rode, ki je grmel o sramotnem 55. členu ustave). In vsi ti bi morebitne sodelujoče pri pomoči najbrž imenovali za morilce (tako kot označujejo matere pri prekinitvah nosečnosti). So kot zadrti desničarji, ki pritlehno sprevračajo predlog zakona o tem, da to pomeni legalizacijo ubijanja.
Zdravniki se obnašajo, kot da so bogovi, ker lahko odločajo, naj nekdo živi in prenaša neznosno trpljenje, pri tem pa mu ne znajo ali ne morejo pomagati. Ker nimajo družbene moči, da bi uredili za te ljudi ustrezno paliativno oskrbo, naivno mislijo, da bodo s svojim nasprotovanjem izsilili ustrezno zvišanje kapacitet za paliativno oskrbo (»Za nov zapor se najde denar, za trpeče in umirajoče pa ne!«). Ali pa se jim preprosto žvižga, saj trpljenja in bolečin ne prenašajo oni, ampak brezimni ljudje, ki po premisleku sklenejo, da je zanje edina smiselna rešitev neboleča smrt. Hkrati pa te iste ljudi porivajo v delanje samomorov: s tem se ognejo svoji odgovornosti in lahko skomignejo z rameni, češ, če je kdo naredil samomor, oni pač nimajo nič s tem. Istočasno pa preizkušajo kakšne ne dovolj preverjene medikamente (predvsem z vidika njihovih stranskih učinkov) in posege na ljudeh, ker njihove napake itak prekrije zemlja. Ali pa se jim preprosto ne ljubi (»A za to plačo bom delal po 16 ur na dan?«).
Obnašajo se kot furmanski konji, ki vidijo samo svojo mantro: »Da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge …« (5. točka znane Hipokratove prisege). In se tega držijo nekritično kot pijanec plota. Prisege, ki je v resnici le nekakšna iniciacija, ki vpelje zdravnika v poklic. Hipokratovo prisego je že zdavnaj presegla ženevska deklaracija, ki jo je 1948. sprejela skupščina WHO (zadnja različica je iz 2005). Govori o predanosti medicine humanitarnim vrednotam in ciljem. Zavezuje medicinsko stroko, da ji mora biti najpomembnejša skrb za zdravje pacienta. Dodajam: za vsestransko zdravje pacienta!
Je to civilizirano? Obdržati človeka pri življenju za vsako ceno – ker to ceno itak plačuje pacient in njegovi bližnji. Nespoštovanje človeku dostojnega življenja (čeprav tudi to zapoveduje tudi Hipokratova prisega). Me pa prav zanima, koliko zlorab je prinesel 55. člen ustave? Končno pa: tudi skalpel je mogoče zlorabiti. Ga bomo zato prepovedali?
Ja, neumnost je nevarnejša kot zloba, ker smo proti njej brez moči.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
