O vseh mogočih traparijah, ki si jih izmišljujejo športni navdušenci in gibalni izumitelji, je na tem mestu že tekla beseda. Bosonogim pohodom, teku navzgor po planiški letalnici, teku po opuščenih rudniških rovih in teku po stopnicah v stolpnici se je pridružila še vzvratna/zadenjska hoja. Gibalni izumitelji pa ne mirujejo. Najnovejši izmislek je tako imenovani »hobbyhorsing«, ki so ga novinarji, ki jim je še mar slovenski jezik, prevedli v »s konjem na palici čez ovire«. Na spletu preberemo, da je '»hobbyhorsing šport 21. stoletja za otroke in mlade, ki se zgledujejo po pravem konjeništvu«. Ubogi splet, kakšne traparije mora prenašati!
In kako izgleda ta »šport 21. stoletja«? Slovenjenje tujega izraza hobbyhorsing je še kar v skladu s terminotvornim načelom nomen est omen. Navdušenci si največkrat kar sami iz različnih materialov izdelajo konjske glave, ki jih nekako pričvrstijo na konec palice in nato palice zajezdijo in na tak način opravljajo izmišljene gibalne vaje. Dve disciplini sta se že razvili: prvič, preskakovanje ovir (s palico med nogami?), in drugič, dresurno »jahanje« (palice s konjsko glavo!) na predpisano koreografijo in ob spremljavi glasbe. Pri preskakovanju ovir s konjsko glavo na palici je treba v čim krajšem času preskočiti predpisano zaporedje ovir. Vprašanje: pri telesni vadbi poznamo nešteto poligonov; zakaj ta, nenaravni poligon s palico in konjsko glavo med nogami, ki je skregan z razumom? In zakaj »dresurno jahanje« (z jezdenjem palice s konjsko glavo) ob glasbi, če poznamo nešteto družabnih, tekmovalnih in telovadnih plesov v različnih oblikah (solo, v parih, v skupini), ki samoumevno potekajo po glasbi in predpisanih koreografijah.
Razširjevalci »športa 21. stoletja« priporočajo tudi preprostejšo obliko, ki si jo lahko uredimo v domači sobi (najbrž v Schellenburgovi palači, ki ima večje sobane) ali na domačem vrtu (kdor ga ima) tako, da razpostavimo različne dele pohištva in jih nato preskakujemo jahajoč na palici s konjsko glavo. Privrženci tega »športa 21. stoletja« še zapišejo, da pa je »najbolj zanimiva pustolovščina, če v gozdu preskakujemo skale, veje in potoke«. Vprašanje: le zakaj bi to počeli s palico in konjsko glavo med nogami? In ne nazadnje, športni pedagogi, ki imajo vadbeno uro v gozdu (na športnem dnevu, na taborjenju, v šoli v naravi), vse to že izvajajo, vendar brez palice med nogami. Kdor pa meni, da je jezdenje palice s konjsko glavo nadomestek za resnično ježo na živem konju, je velik šaljivec.
Mnogi se sprašujejo, kaj žene izumitelje različnih nenaravnih, izumetničenih gibalnih traparij. Ali res le želja po zaslužku? Tečaji za učenje jahanja palice (!) že delujejo; prav tako se že izobražujejo trenerji (!) jahanja palic s konjsko glavo. In trenerji niso zastonj. Nekdo si je izmislil in tudi že organizira tako imenovana »konjeniška rojstnodnevna praznovanja«. Najbrž ne zastonj. Pričakovati je, da bodo vsak čas različni trgovci začeli prodajati industrijsko izdelane palice s konjsko glavo in različnimi estetskimi dodatki … Pa še eno vprašanje: ali ni namesto vadbe različnih gibalnih traparij bolj smiselno, enostavno in modro vpisati otroka v športno društvo, ki goji resne, priznane in strokovno razčlenjene športne zvrsti z znanstveno dokazanimi učinki na telo in osebnost aktivnega privrženca? V konjeniškem klubu otrok še palice in konjske glave na njej ne bo potreboval, ker bo vse doživljal v živo. Pa še vse življenje se bo lahko s tem ukvarjal, česar za jezdenje palice ni mogoče pritrditi. Le kako bi gledali človeka, ki čez Tromostovje jezdi palico s konjsko glavo? Zagotovo bi nekdo poklical rešilni avto ...
Silvo Kristan, Podkoren
