Zakonski predlog, ki zdaj buri javnost, ima za izhodišče dva pojma v zvezi z živalmi: »čuteča bitja« in pa »pravice živali«. Če naj podpremo to pobudo, si moramo najprej priti na jasno, o čem je sploh beseda. Najbrž ne gre kar za živali: Žival je mnogocelično živo bitje iz regnuma Animalia (Živali); sem spadajo denimo kotačniki, polži, trakulje ... ribe ... noji ... konji ... človek in drugi primati. Ker pobudniki ne mislijo na »pravice« za vso to pisanost, bi morali poiskati drugo ime za izbrani izsek živalstva. Gre očitno za tiste tipe živali, za katere nosi človek posebno odgovornost. Z besedama »čuteča bitja« se pobuda obrača proti pravni opredelitvi, da so te živali »reči« (ali z manj primerno besedo: »stvari«, saj v pomenu »kreatura« je tudi človek stvar).
Živali so ene bolj, ene manj »čuteča bitja« v dveh pomenih: imajo fizične čute in pa psihična občutja; predlagatelji imajo pred očmi tiste živali, katerih »čutečnost« ima včasih celo elemente empatije. (Konje in pse denimo uporabljajo v terapiji.) Zato je nesporna človekova dolžnost, da z njimi ravna obzirno in tudi on z empatijo. Večina kmetov ima svoje živali »rada«, izjeme so redke.
Obstoje različna razmerja med ljudmi in živalmi. Ene so »udomačene«, z ljudmi kot »rejci«, druge so »lovne živali«, tretje so »škodljivci«, četrte so enostavno »divje živeče«. »Domače živali« in »hišni ljubljenčki« so vpeti v človeško življenje. Krava zaradi molže ohrani mleko tudi potem, ko ga teliček več ne potrebuje. Vprežna žival vleče voz, jezdna žival nosi jezdeca, kokoš nese jajca. Klavne živali so vir mesa. Pes je čuvaj ali pa varuh črede, izučen za reševanje idr., ali pa domači kuži. Človek (rejec) je te živali dolžan primerno gojiti, jim zagotavljati hrano in vodo, primerno bivališče in naklonjenost.
Govorimo o dolžnosti človeka, ki izvira iz tega, da si je vzel pravico ravnanja z živalmi. Dolžnosti in pravice so pač dve plati iste medalje. Živali pa seveda nimajo dolžnosti; ni »dolžnost« konja, da vleče voz ali nosi jezdeca, čeprav ga redijo za take naloge; o »dolžnosti« lahko govorimo le figurativno, in enako tudi o konjevih »pravicah«. S to figurativno besedo samo opisujemo človekove dolžnosti do konja.
In še: živali so »čuteča bitja« pač po svoje; ne moremo si jemati pravice, da bi jih počlovečevali, kar marsikdo počne s »hišnimi ljubljenčki«. Nedopustnost se pogosto začenja že z vzrejo: za vzgled vzemimo nemškega ovčarja, tradicionalnega »delovnega psa«, ki so ga v nekdanji Zahodni Nemčiji vzrejno »polepšali« in mu s tem nakopali okvaro kolkov, po združitvi Nemčije pa zatrli še tradicionalno rejo, ki se je na vzhodu do tedaj ohranila. »Lepota« proti zdravju! Ste psu sposobni zagotoviti dovolj sprehoda, tekanja in druženja, ali mogoče mislite, da je »kuži« najbolj srečen na kavču? In kako je z mačkami? Poleg scrkljane mucice obstojijo domače mačke, ki uspešno lovijo miši, rade pa dobijo kak priboljšek in včasih mleko, nekatere pa se vam tudi smukajo okoli nog. In obstojijo tudi tretje, ki se hiši samo od daleč približajo, so v bistvu divje živali. Tako živi tudi mnogo mačkov, ki se med seboj ne trpijo. Vašo mucico in tiste pasemske mačke, ki jih nosijo na razstave, je seveda lahko čipirati, hišne mačke malo težje, divje živečih mačk in mačkov pa nikakor.
Živali v živalskih vrtovih, katerih »dolžnost« je, da se razkazujejo, njihova »pravica« pa, da živijo kolikor mogoče udobno, si krajšajo čas s tem, da si ogledujejo obiskovalce; da so »čuteče«, so pokazale s potrtostjo, ko je bil zaradi covida obiskovalcem vstop prepovedan. Razmerja z domačimi živalmi, s hišnimi ljubljenčki, z živalmi v živalskih vrtovih in marsikdaj s cirkuškimi živalmi so oblika simbioze. Strokovno podprta zakonodaja lahko obzirno poskrbi za zdravo simbiozo.
Pri zaščiti divjih živali pa gre za ravnotežje med človekovo uporabo sveta in življenjskim prostorom ter življenjskimi pogoji teh živali. Pri vzorčnem primeru barjanskega okarja je treba določiti razmerje med travniki z normalno košnjo za krmo in varovanimi travniki, ki se jih ne sme kositi pred avgustom.
Pri zvereh je gotovo treba drugače obravnavati šakale, alohtono vrsto, ki se k nam širi, kot pa volka in risa, ki ju pri nas ponovno ustaljujemo. Medvedi so v ekspanziji, a odstrel ni posebno simpatičen, upati je, da ne bo oživela nekdanja ideja o komercialnem medvedjem safariju. Morda obstoji način za kontracepcijo, primeren medvedom. Način z odstrelom ni posebno simpatičen, najmanj, če bi šlo za komercialen medvedji safari.
Naj zaključim. Gre za človeške dolžnosti in iz njih izvirajoče pravice: kaj v razmerju z živalmi moram in kaj smem, česa pa ne smem.
Božidar Debenjak, Ljubljana
