Toda tega, ali so bila tista dokazila veljavna ali ne, vendar ni preverjal kandidat sam, ampak za to pristojni organi! Tudi če bi se 50 let pozneje pojavil kakšen utemeljen dvom (in ne večinoma za lase privlečena zlonamerna sumničenja) o tem, bi bilo treba, kot je napisal tudi Masleši sicer nenaklonjeni dr. Matej Avbelj, samo »odpreti sodnikovo personalno mapo, pokazati dokumente in zadevo spraviti z mize«. To sodnikovo personalno mapo pa ima seveda njegovo sodišče – zakaj je potem sodni svet k njenemu odprtju pozval prizadetega sodnika samega in ne vrhovnega sodišča? Ker se je raje zameril temu sodniku kot vrhovnemu sodišču?
Še mnogo ostrejša, skrajno ogorčena vprašanja je sodnemu svetu zastavila nekdanja ustavna sodnica Marija Krisper Kramberger (v Dnevniku, 27. januarja): »Sodni svet, ne smešite se! Kakšno vlogo igrate? Komu strežete in koga se bojite?« Iz vsega, kar je napisala, sklepam, da o ozadju tega skrajno čudnega dogajanja morda ve (ali vsaj sluti) več od mene. In kaj naj si o vsem tem zdaj mislijo bralci, ki vedo še manj?
Gornja težka vprašanja segajo seveda mnogo globlje od vprašanja, ali se bo sodniku Masleši za opisano zdaj kdo opravičil – vendar pa ne nujno v isto smer kot 24. januarja dva komentarja dr. Mateja Avblja na to temo. V enem (na Siolu) je napisal, da to ravnanje sodnega sveta pomeni »kršitev slovenske ustave, EKČP in zares vsakršnega dobrega pravnega okusa«, v drugem (na Ius-info) pa je samo namignil (brez utemeljitve), v čem naj bi ta »kršitev EKČP« bila. Če ti dve premalo jasni trditvi prav razumem, naj bi bilo to ravnanje sodnega sveta (razglasitev za nepristojnega) v neskladju z dvema sodbama ESČP, ene proti Poljski in ene proti Islandiji, v katerih je šlo za vprašanje, kdaj so posledice pozneje odkritih nepravilnosti pri pridobitvi sodniškega mesta lahko tako hude, da je potem kakšno sporno (sodno izpodbijano) sodbo takega sodnika treba šteti za kršitev človekovih pravic.
Toda – ali ti dve sodbi ESČP res govorita o primerih, ki sta primerljiva z našim? Najprej: pri Masleševi pridobitvi sodniške funkcije doslej sploh ni bila ugotovljena nikakršna nezakonitost! Avbelj je torej z besedami, da še vedno ne vemo, »ali je v Sloveniji sodil sodnik, ki to sploh ne bi smel biti«, ta »medijska namigovanja«, kot jih sam imenuje, dejansko pravzaprav podprl in šel s tem po mojem mnenju mnogo predaleč. Kaj si kdo misli o kakšni Masleševi sodniški odločitvi (na primer v zadevi Patria, kjer z Avbljem v glavnem soglašava), je povsem drugo vprašanje. Naj dodam, da je celo Maslešev morda najostrejši nasprotnik sodnik Zobec ob njegovi kandidaturi za predsednika vrhovnega sodišča zapisal: »Verjamem, da je dober sodnik – ampak dobrih sodnikov je veliko.« Takrat je problematiziral le njegovo kvalificiranost za mesto predsednika vrhovnega sodišča. Tu bi bilo torej na mestu tudi Avbljevo opravičilo.
V tistih dveh sodbah ESČP so bile odkrite zelo hude nepravilnosti pri kvalificiranosti nekega sodnika za sojenje. In pri nas? Celo v primeru, da Masleši v Sloveniji leta 1976 res ne bi smeli priznati v Bosni opravljenega pravosodnega izpita (kar zatrjuje na primer Zobec nasproti Udetovim, zame prepričljivim nasprotnim argumentom), bi bilo to povsem neprimerljivo z islandskim in poljskim primerom – vsaj po mojem zelo hitrem pregledu teh dveh zelo dolgih in natančnih sodb. Če ju je dr. Avbelj prebral natančneje in razumel drugače kot jaz, bi se spodobilo, da bi, preden vrže v javnost sum, da bi šlo lahko tudi v našem primeru za nekaj tako hudega kot v omenjenem islandskem in poljskem primeru, javnost najprej vsaj na kratko seznanil s pravili, ki (po njegovi presoji) iz teh dveh sodb izhajajo. Potem bi lahko tudi laična javnost hitro uvidela, da bi tudi morebitna napačna presoja, po katerem zakonu (slovenskem ali bosanskem) bi bilo treba leta 1976 odločati o izpolnjenosti pogojev za sodniško funkcijo, v luči tistih dveh sodb ESČP pomenila le danes manj pomembno napako in še zdaleč ne bi mogla pomeniti diskvalifikacije tako izvoljenega sodnika za poznejša zakonita in s temeljnimi človekovimi pravicami skladna sojenja.
V tej točki se torej Avbljev hudi očitek sodnemu svetu vsaj meni izkaže za povsem neutemeljenega. Če dr. Avbelj (ali kdo drug) misli drugače, pričakujem, da bo to ustrezno utemeljil.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
