Pred dnevi smo lahko veliko prebrali in poslušali o bralni (ne)pismenosti Slovencev, se čudili z avtorji prispevkov o tej »strašljivi« temi in se spraševali, kako je mogoče, na primer, da odrasel človek ne zna pravilno izpolniti obrazca, zaukazanega na tem in tem uradu, da nekdo, ki je »prifural« do srednje šole, piše raje z malimi tiskanimi črkami kot s pisanimi, ker so te zanj prevelik bavbav, in zakaj se težave menda pojavljajo že v vrtcih. »Joj, kam to pelje, kaj bo z nami čez leta?«
Veliko tarnanja in vitja rok, spraševanja, kdo je kriv, starši ali šolski sistem, nikjer pa neke začrtane ravne poti iz brezna neukosti in izobrazbene polomije. Pa bi jo bilo zagotovo – z dovolj strokovne podpore in veliko strpnosti oziroma vztrajnosti – mogoče najti, potem pa jo ubrati korak za korakom navzgor po njej. Po novem naj bi se tujega jezika obvezno učili že najmanjši 'fizeljčki', torej prvošolčki. Fino, lepo in prav, čim več človek zna, več velja, vemo vsi, ampak ... Angleščina bo še bolj cvetela, slovenščina pa še izraziteje venela.
Pa se bomo čez čas lahko žalostno vprašali, ali sosedov mulc sploh še ve, kaj in kdo se skriva, recimo, pod naslovom Moj dežnik je lahko tudi balon. Sicer pa, glede na našo žalostno bralno podobo, ali sploh to ve zdaj?
Jelka J. Makoter, Dobrova
