Kot vedno, z veseljem in zanimanjem prebiram iskrivo kritične in strokovne prispevke novinarja Petra Lovšina (Dnevnik, 7. septembra), a vendar moram kot predsednik reprezentativnega sindikata za državno upravo dodati, da sem bil že večkrat član posebnih natečajnih komisij za položajne uradnike, zato lahko zanesljivo trdim, da so posebne natečajne komisije sestavljene iz rednih članov uradniškega sveta, predstavnikov akademske stroke, zaposlenih strokovnjakov na ministrstvu in predstavnika reprezentativnega sindikata, ki zastopa interese zaposlenih v razmerju do delodajalca.
Posebne natečajne komisije opravijo razgovor z vsemi prijavljenimi kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje za zasedbo mesta položajnega uradnika. Predstavitev posameznega kandidata in razgovor s kandidatom se opravi in oceni po verificiranih kriterijih uradniškega sveta, na katerih temelji ocena, da lahko kandidata prepoznajo kot ustreznega oziroma neprimernega za položaj. Vse kandidate, ki so ocenjeni kot primerni, posebna natečajna komisija napoti še na psihološko testiranje, kjer klinični psiholog oceni njihov vodstveni potencial ter osebnostno primernost za vodenja organa, za katerega kandidirajo.
Kandidate, ki izpolnjujejo vse zahtevane kriterije na obeh preizkusih, posebna natečajna komisija s sklepi o njihovi primernosti posreduje resornemu ministru, ki med predlaganimi kandidati izbere tistega, ki je po njegovi osebni oceni primeren in ga predlaga v potrditev vladi. Naj se sliši še tako nezaslišano, a vendar posebne natečajne komisije niso tiste, ki bi ministru oziroma vladi predlagale Micko ali Janeza, da ga naj imenuje za generalnega direktorja uprave ali direktorata na katerem od ministrstev, temveč je to izključna diskrecijska pravica posameznega ministra. Krajše povedano, ko strokovna posebna natečajna komisija in psihologi opravijo svoje delo, pride na vrsto politika, ki skoraj praviloma nikoli ne imenuje tistega, ki ni po volji politične oblasti oziroma resornega ministra.
Zatorej, brez vsakega pomena je vsak pritisk na posebno natečajno komisijo in raznorazne grožnje neizbranega kandidata, ki ga pač minister ni izbral, zato sem prepričan, da tudi upravno sodišče ne bo odločilo drugače. Na javne natečaje za uradnike na položaju se javlja vse manj kandidatov, saj je zaposlitev negotova, kajti po padcu vsake vlade pade tudi večina položajnih uradnikov, od katerih večina ne uraduje do konca svojega sicer petletnega mandata. Prepričan sem, da posebne natečajne komisije večinoma solidno opravijo svoje delo, težave nastopijo, ko pride na vrsto politika, ki dejansko odloči, koga bo postavila ne mesto generalnega direktorja, glavnega inšpektorja oziroma katerega koli položajnega uradnika.
Frančišek Verk, predsednik Sindikata državnih organov Slovenije
