Ne bom se spuščal v oceno članka z naslovom »Zdravju škodljiva romantika« (Dnevnik, 14. januarja) o kurjenju z drvmi v Sloveniji. Če pa bi avtor tega članka imel malo več praktičnih izkušenj in bi znal ločiti med dimom, ki ga povzroča normalno kurjenje drv, in dimom, ki ga proizvede zažiganje smeti, plastenk, embalaže in drugih bolj ali manj gorljivih predmetov, bi prav gotovo ne mogel tako zlahka preskočiti morda najhujše komponente tega, kar se dogaja v slovenskih individualnih kuriščih – kurjenja smeti.
Sam še pripadam generaciji, ki je otroštvo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja preživljala pretežno zunaj in včasih tudi dokaj pustolovsko. Med zanimive dejavnosti je spadalo tudi kurjenje ognja, in v otroški radovednosti smo na njih kurili tudi vse vrste plastik, embalaž, plastičnih predmetov in vsega drugega, kar smo našli recimo naokoli ob Savi. Ob tem smo se dodobra nadihali raznih strupenih in smrdljivih dimov, ki se se mi doživljenjsko vtisnili v spomin. Tako da jih takoj prepoznam.
Vsakdo, ki se v teh dneh sprehodi po naseljih individualnih hiš v mestih ali vaseh, bo lahko zavohal izjemno toksične dimne pline, ki se valijo iz mnogih dimnikov in katerih vzrok v pretežni meri niso drva, ampak smeti. In letos, ko so se energenti podražili, je kurjenje smeti tudi pri nas postala prava epidemija, ki v času neugodnih vremenskih razmer spremeni cela območja v neprehodne cone, kjer ni dobro niti oken odpirati, kaj šele iti na sprehod.
Mnoge individualne hiše sploh nimajo zabojnikov za odpadno embalažo, plastenke in drugo, ker vse to pokurijo. In nekateri celo zbirajo primerno gorljive plastične odpadke, da jih nato sežigajo v svojih kuriščih. Takšne odpadke zažigajo v kuriščih, ki so primerna za kurjenje drv, nikakor pa ne za kurjenje predmetov iz raznih plastičnih mas, kompozitov in podobnega. V tem primeru namreč pride do zelo slabega izgorevanja in produkcije velikih količin toksičnih dimnih plinov. Medtem ko suha drva v sodobnih pečeh pri normalnem gorenju praktično ne proizvajajo dima.
Nikoli v vseh mnogih letih, odkar obstaja ta prepoved sežiganja odpadkov, nisem bil priča, pa tudi v pogovorih z drugimi nisem nikoli slišal, da bi kdo preganjal te sežigalce smeti. Vse kaže, da niti približno ne deluje noben nadzor nad tem, da je takšne odpadke prepovedano kuriti v individualnih kuriščih – z vse bolj katastrofalnimi posledicami. Tako da bi bilo prav zanimivo izvedeti, kaj počenjajo inšpekcije v tej zvezi in ali sploh zaznavajo, da se to dogaja. In pa, kdo je tisti, ki bi jih moral spodbuditi, da bi se lotile teh opravil. Že par kaznovanih kurilcev smeti bi močno zmanjšalo veselje ostalih do tega počenjanja. In zlahka bi jih lahko našli. Kajti v naselju bi recimo morali samo pogledati, kdo nima zabojnika za embalažo ali če le-ta sameva prazen, in odvzeti vzorce.
In ko bi enkrat Slovenija nehala smrdeti kot kadeča se smetišča v slumih Indije, potem bi se lahko bolj strokovno posvetili tudi problemu kurjenja z drvmi. V Nemčiji, kjer sem bil večkrat, tudi v manjših krajih, individualna kurišča in kurjenje z drvmi ni prepovedano, pa vseeno v njihovih naseljih individualnih hiš nikoli nisem zaznal te specifične zadimljenosti in smradu po dioksinih in drugih močno strupenih snoveh, ki se razvijejo ob sežiganju odpadne plastike ali drugih sintetičnih materialov. Ker tam pač v individualnih kuriščih, namenjenih kurjenju drv, kurijo izključno – drva. Kršitelje pa nemudoma kaznujejo.
Ilja Grokar, Kranj
