H komentarju Petra Lovšina z zgornjim naslovom (Dnevnik, 29. 12. 2023) o prometni varnosti v Sloveniji bi želel podati moje poglede na to problematiko. Začel bom z mojo izkušnjo izpred več kot 40 let, ko sem bil na specializaciji v ZDA. Na nekem razgovoru, na eni od njihovih cestnih uprav, nam je specialist za prometno varnost povedal približno naslednje: »Pri nas se zavedamo, da ne bomo imeli na cestah nikoli voznikov, ki bodo vsi upoštevali predpise in vozili v smislu varne vožnje. Zato upoštevamo, da so na cesti pijanci, drogiranci in starejši ljudje. Za vse te kategorije pa izvajamo tehnične ukrepe, s katerimi preprečujemo hujše posledice prometnih nesreč.« Torej Američani so bili že takrat realisti in so vedeli, da ne zadoščajo samo »mehki« ukrepi vzgajanja voznikov in kaznovanja, ampak da je treba upoštevati realnost populacije na cestah ter temu čim bolj prilagoditi varne ceste.
Očitno v Sloveniji še danes nismo prišli na nivo razmišljanja ameriških prometnih strokovnjakov izpred 40 let. Takoj naj poudarim, da absolutno podpiram tudi »mehke« ukrepe za prometno varnost, kot so vzgoja, ostri predpisi in omejevanje alkohola v prometu. Vendar to ni edino. V Sloveniji je že več kot deset let prisotna zahteva, da ne bi smeli več vlagati v asfalt in beton, ampak le v »mehke« ukrepe na področju prometne, predvsem cestne infrastrukture. To pa je napaka, ki omejuje razvoj cest in izvedbo številnih potrebnih ukrepov za povečanje prometne varnosti.
V zvezi s tem in še drugimi usmeritvami v življenju Slovencev ugotavljam, da se vse bolj zatekamo k omejitvam, prepovedim in kaznovanju. To je za politiko najlažja pot in na področju prometa daleč od zahtevnih prometno varnostnih analiz, ki bi omogočile načrtovanje tehničnih ukrepov za izboljšanje prometne varnosti. Kljub intenzivnemu prevzgajanju in kaznovanju bodo na cestah še vedno pijanci, drogiranci, starejši ljudje in slabi vozniki. Zato bi morala odgovorna družba poskrbeti tudi za preprečitev posledic ravnanj teh kategorij voznikov, ki ogrožajo sebe in druge. To pa je možno s strokovno načrtovanimi tehničnimi ukrepi, ki pa niso le »mehki«, ampak tudi iz betona, asfalta, železa in še česa.
Daleč največji padec smrtnosti na naših avtocestah smo dosegli z izgradnjo avtocestnega sistema. O tem se ne govori, ker je naša družba stigmatizirala avtoceste in akterje, ki so prispevali k izgradnji tega sistema ter prihranili številna človeška življenja. Tudi ideologija trajnostne mobilnosti s svojimi omejitvami poslabšuje prometno varnost. Kot primer navajam prepoved širitve avtocest z dodatnimi pasovi na odsekih, kjer je kapaciteta presežena. Poleg ostalih škodljivih posledic te prepovedi je tudi poslabšanje prometne varnosti. Ideologija trajnostne mobilnosti prepoveduje vsaka vlaganja v ceste. Kakšen blef je ta ideologija, so pokazala razkritja o inštitutu za trajnostno mobilnost, ki ga vodi upokojena medicinska sestra!
V tehniki in prometni stroki so sprejemljiva le dejstva, ki so strokovno dokazljiva. To pa zahteva veliko znanja in izkušenj. Zato se sodobni guruji prometne mobilnosti raje zatekajo k prepovedim in omejitvam kot pa k iskanju strokovnih tehničnih rešitev. Je veliko lažje in ne zahteva veliko znanja. Dosti je le ideologija.
Metod Di Batista, Reteče
