Vemo, da veljavni pokojninski sistem ni povšeči ne samo upravičencem – upokojencem, zlasti tistim, ki s svojo pokojnino ne zmorejo preživeti meseca, kot tudi ne pristojnim državnim organom, ki so odgovorni za materialno vzdržen pokojninski sistem. Na slednjega nas že nekaj let opominja EU, saj vemo, da brez dodatnih virov in tudi podaljšanja delovne aktivnosti ne bo preživel dolgo. Da je treba na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja poseči precej radikalno, nas opozarjajo tudi demografska gibanja (povečanje števila upokojencev, zniževanje števila delovno aktivnega prebivalstva).
Predsednica in vsi ostali so se na razgovoru osredotočili zlasti na problematiko varstvenega dodatka, katerega ovira naj bi bil vpis hipoteke na nepremično premoženje upravičenca varstvenega dodatka, iz katerega naj bi se omejilo dedovanje upravičenčevih otrok na račun prejetih javnih sredstev. Pri tem naj opozorim verjetno na lapsus predsednice, ki je v izjavi na tiskovni konferenci omenila vpis lastnine otrok. Gre namreč za dedovanje po umrlem, ki je bil prejemnik varstvenega dodatka.
Poleg problemov na področju pokojninskega sistema, ki so jih udeleženci razgovora pri predsednici države omenjali, naj pri odločanju upravičencev (CSD) dodatno opozorim, po mojem mnenju, na največji problem v zvezi z odločitvijo za dodelitev varstvenega dodatka. Namreč, CSD, med pogoji za upravičenost varstvenega dodatka preverjajo, ali so osebo, ki prosi za varstveni dodatek, zmožni in dolžni preživljati njeni polnoletni otroci. Pri tem CSD preverjajo, če je upravičenec do dodatka sklenil z otroci sporazum o preživnini v obliki notarskega zapisa, ali pa jih je tožil za določitev preživnine. Vse navedeno zahteva določba 185. člena družinskega zakonika, ki določa, da mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko preživljali njega. Zakon nadalje določa, da v primeru, ko so otroci sami materialno ogroženi, niso dolžni skrbeti za starše.
Predvidevali bi, da je skrb otrok za materialno, telesno in duševno stanje ostarelih staršev sicer naša moralna dolžnost. Vemo pa tudi, da v družinskih odnosih ni vedno vse rožnato, kot to predvideva zakonodaja. Ne le to, materialno ogroženi starši po navadi raje stradajo in v odejo pokriti preživljajo mrzle dni v svoji hiši ali stanovanju, kot da bi prosili svoje otroke za kakšen evro za preživetje. Še huje pa je, da bi zaradi svojih otrok obiskovali notarja oziroma celo vlagali tožbo proti svojim otrokom, da bi jim bil odobren varstveni dodatek. Skratka, popolnoma neživljenjska zakonska ureditev. Zato vidim rešitev v spremembi oziroma črtanju neživljenjske določbe 185. člena Družinskega zakonika, ki jo CSD pri odločanju striktno upoštevajo, ne da bi se poprej pozanimali o življenjskih medsebojnih odnosih med otroci in ostarelimi nemočnimi starši. Le tako se bo marsikateri upokojenec odločil za prejem varstvenega dodatka, ki naj bi mu bil dodeljen avtomatično v primeru, ko upokojenec ne presega cenzusa za upravičenost do varstvenega dodatka.
Glede zastave nepremičnega premoženja pa zakonodaja že sedaj določa primeren znesek vrednosti nepremičnine, do katerega se v primeru dajanja varstvenega dodatka upravičencu država odpoveduje. Če pa je nepremičnina, ki jo poseduje prejemnik varstvenega dodatka, nad zakonsko predpisano vrednostjo, ne nasprotujem, da se država iz naslova dodelitve varstvenega dodatka iz javnih sredstev poplača. Saj vemo, da vsi davčni zavezanci v skladu z davčno zakonodajo polnimo vse javne blagajne in da denar ne prihaja kar z neba.
Branka Kastelic, Ljubljana
