Avtor Franc Maleiner v članku z zgornjim naslovom (Dnevnik, 18. maja) opozarja na vsebino, ki jo predvideva prenovljena uredba o sežiganju komunalnih odpadkov in ki poleg obstoječe celjske sežigalnice predvideva še gradnjo dveh novih sežigalnic v Ljubljani in Mariboru. Začetek javne obravnave predloga te uredbe je bil predviden 15. maja.
Kar se tiče problematike zbiranja odpadkov in ravnanja z njimi, veljajo evropske direktive, ki zahtevajo od držav članic, da poskrbijo za »masni tok« odpadkov, to pomeni, da ukrenejo vse, da odpadki ne nastajajo, kar jih pa nastane, se jih najprej usmeri na predelavo in reciklažo, šele potem se preostanek deponira oziroma eliminira v sežigalnicah.
Pri nas samo zbiramo odpadke, onesnaženi za reciklažo niso primerni, in vse konča na preobremenjenih deponijah in čaka na sežigalnice. Daleč smo od »zero waste« razmer. Dokler ni do maksimuma urejen »masni tok« odpadkov, sploh ne bi smeli razmišljati o tako škodljivih načinih, kot so sežigalnice.
Direktiva 2008/98/ES vzpostavlja hierarhijo ravnanja z odpadki. Potrjuje »načelo, da plača povzročitelj obremenitve«, kar pomeni, da stroške ravnanja z odpadki krije izvirni povzročitelj odpadkov. Uvaja pojem »razširjene odgovornosti proizvajalca«, razlikuje tudi med odpadki in stranskimi proizvodi.
Ravnanje z odpadki je treba izvajati na način, ki ne predstavlja nikakršnega tveganja za okolje. Povzročitelji in imetniki odpadkov morajo odpadke obdelovati sami ali poskrbeti, da jih obdela uradno priznan izvajalec. Pomembno: pristojni nacionalni organi morajo izdelati načrte ravnanja z odpadki in programe preprečevanja nastajanja odpadkov. Direktiva določa tudi cilje recikliranja in predelave, ki jih je treba doseči do leta 2020, in sicer pri odpadkih iz gospodinjstev (50 %) ter odpadkih pri rušenju objektov (70 %).
Najnovejša Direktiva (EU) 2018/851 kot del svežnja ukrepov o krožnem gospodarstvu spreminja Direktivo 2008/98/ES. Določa minimalne operativne zahteve za sheme razširjene odgovornosti proizvajalca. Te lahko vključujejo tudi organizacijsko odgovornost in odgovornost prispevati k preprečevanju nastajanja odpadkov ter ponovni uporabi in recikliranju proizvodov.
Države članice EU morajo pri nastajanju odpadkov sprejeti ukrepe za podporo modelov trajnostne proizvodnje in potrošnje, spodbujanje načrtovanja, proizvodnje in uporabe proizvodov, ki so varčni, trajni, popravljivi, ponovno uporabljivi in jih je mogoče nadgraditi, ciljne proizvode, ki vsebujejo ključne surovine, da se prepreči, da bi ti materiali postali odpadki, spodbujanje razpoložljivosti rezervnih delov, priročnikov z navodili, tehničnih informacij ali drugih sredstev, ki omogočajo popravilo in ponovno uporabo proizvodov, ne da bi pri tem ogrožali njihovo kakovost in varnost, itd.
Prav tako določa nove cilje za recikliranje komunalnih odpadkov: do leta 2025 bo treba po teži reciklirati vsaj 55 % komunalnih odpadkov. Ta cilj se bo do leta 2030 povzpel na 60 % in do leta 2035 na 65 %. Države članice morajo do 1. januarja 2025 vzpostaviti ločeno zbiranje tekstila in nevarnih odpadkov, ki jih ustvarijo gospodinjstva, zagotoviti, da se biološki odpadki do 31. decembra 2023 zbirajo ali reciklirajo ločeno pri viru (na primer s kompostiranjem).
Nekaj od vsega imamo že vzpostavljeno, veliko pa manjka. Upajmo, da se bo pri nas politika v sodelovanju s stroko končno pričela dosledno ravnati po dogovorjenih usmeritvah ter ustrezno delovati in ukrepati tudi na področju gospodarjenja z odpadki. Pomembne so namreč tudi količine, ki naj bi na koncu procesov ostale za sežig, če že.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana
