Za božjo voljo, ne podcenjujte tega, kar počne Pavle Rupar! Možakar premore ravno toliko intelektualnih in moralnih kapacitet, da zmore do skrajnosti poenostavljeno nagovarjati ponižane in razžaljene. Teh pa je mnogo. Spomnite se samo početja Donalda Trumpa in juriša njegovih na Belo hišo.
Ne tolažite se s tem, da niste vi prodajali v tej državi vsega, kar se je prodajati dalo, in ob tem tvezili ljudstvu, da gre za nekakšno zgodbo o uspehu, ki pa je bila zgrajena na zadolževanju v tujini. Vi tudi niste potovali po emigracijskih poteh in vsevprek podarjali naših tovarn, poslopij, trat in gozdov, niste bili tisti, ki so odpuščali delavce, da bi lahko tujcem za ništrc prodajali donosne tovarne, ti pa so jih nato drago prodajali naprej. Niste vi načrtno uničevali tovarn, ki naj bi bile slab zgled, ker so bile uspešne tudi v prejšnjem sistemu, zdaj pa ti isti ljudje, brez sleherne samorefleksije, zahtevajo celo muzej, posvečen takšnemu početju. Tudi »nestrankarski« Rupar je kot militantni član SDS sodeloval v teh poslih. Pogosto tudi na skrajno elementaren, a tudi kazniv način. Spreobrnjeni Pavle (kdor verjame v njegovo spreobrnitev, bo zveličan) pa zdaj računa na naš slab spomin, dovoli si prostaško naslavljati predsednico države, predsednika vlade, predsednico parlamenta, ministre, direktorje državni zavodov, ljudi, katerim je intelektualno nedorasel, ljudi, ki so bili legitimno izvoljeni, a na njegovo žalost in žalost njegovih »nekdanjih« strankarskih kolegov, z drugačne politične strani.
Takšno sprenevedanje nam je že znano iz neke nedavne predvolilne retorike, ki pa je vseeno prepričala okrog 400 tisoč volivcev. Poenostavljena politika enakih želodcev je imela in ima strastne privržence v vseh družbenih sistemih. Ni važno, koliko kasneje smo se po šolanju vključevali v trg dela kot tisti, ki so do takrat beležili že desetletje delovne dobe, ni važno, če smo si odrejali minimalca, da je bilo treba plačevati čim manj davkov, ni važno, če smo opravljali najenostavnejša dela, ni pomembno, da smo pokojnine odrejali tudi vsem tistim, ki zanje niso nikoli prispevali, da smo nekdaj in še vedno plačujemo institucije, ki naj bi bile ločene od države. Vsi imamo pač enake želodce. To je nevarna politika, ki nas pelje v pogubo. In po treh desetletjih se je zdaj kozarec sprenevedanj začel prelivati čez rob.
Spoštovani sodelavci vladajoče koalicije: še je čas, da se streznite in skušate ljudem preprosto in razumljivo pojasniti, v čem so naše razvojne stiske. Zberite med sabo verodostojne ljudi, ki bodo kos tej nalogi, ne česnajte vsevprek, kar komu od vas pade na pamet, prepričajte svojega predstojnika, da ga nismo izvolili zaradi njegove karizmatičnosti ali vsevednosti, v katero sam vse bolj (zmotno) verjame. Prosim vas, ne postavljajte za vodje svojih reformnih projektov konfliktne osebnosti. Zavedajte se, da vas je izvolil strah pred zatohlostjo, ki nas je strašila skoraj dve leti, ko se je s kolaboracijo članov SMC in DeSUS dokopala do oblasti. Ta zatohlost nas čaka za vogalom, Rupar se javno trudi, da bi ji na pomoč priklical tudi traktorje. Ne pokopljite nam še enega upanja. Mimogrede: če bi bil jaz predsednik SMC, ki je odigrala tako bedno in nečastno vlogo pri prevari volivcev, bi se skril v najglobljo mišjo luknjo, ne pa razpredal nasvetov po tv ekranih. Nismo pozabili, kako zmedeno je vladal sam.
In na koncu: kritiziramo vas zato, ker še vedno upamo, da se zmorete zbrati, ker nas je strah alternative, ki smo jo že živeli. Naj vas ne bo strah razigranih zastav in pojočih domoljubov, več nas je, ki še verjamemo v vas.
Josip Meden, Ljubljana
