Kolumnist Stefano Lusa svoj po moje napačen pogled (Dnevnik, 30. novembra) zaključuje: »Politiki so kot konzerve. Po desetih letih se pokvarijo. Na pokrovu morajo imeti vpisan rok trajanja.« Naj le z nekaj primeri pokažem, da (pre)kratki mandati niso nobena korist ne za gospodarsko ne za splošno rast občine, države ali širše.
Poglejmo samo singapurskega politika Li Kwana, ki je to državo 30 let vodil in dosegel nadpovprečne, zavidljive rezultate. Znano. Tudi zgodovina pozna politike, ki jim po desetih letih »ni potekel rok trajanja« in pa prav zato, ker jim rok ni potekel po naših visokodemokratičnih štirih letih, so dosegli zavidljive rezultate. Tito, Marija Terezija, Džingiskan ...
Ko nastopiš službo, si nekaj let samo vodena delovna sila. Šele po desetih, dvajsetih letih, če si sposoben seveda, spoznaš vse detajle organizacije, da zmoreš suvereno in predvsem pametno voditi. Recimo tovarno, občino ali državo. Ne pa to, kar imamo sedaj: komaj nastopi štiriletni mandat, že mu/jim grozi predčasno končanje mandata. Komaj malce »not pride«, že mora razmišljati, kako prebroditi še kaka tri leta mandata. Kako naj se potem z vso resnostjo, brez stalnega bremena prenehanja mandata, posveti državniškim skrbem? Potem imamo pa pač temu primerne »rezultate«: drugi tir mečkamo že dvajset let. Pa ga bomo še nekaj časa. V komunizmu smo zgradili skoraj 90 (devetdeset) km železniške proge Brčko–Banoviči v pol leta. Ob tem pa je treba poudariti, da je državo vodila samo ena stranka, danes pa jih je kolikor hočeš. In kot je razvidno, danes »ima vsakdo pravico« vtikati se v vse zadeve, tudi tiste najvišjega ranga. Četudi nima pojma …
No, poglejmo vsaj malo v to demokratično funkcioniranje javnih zadev. Ljudstvu (raji) daš formalno vse pravice urejanja (vtikanja), od tega, zakaj so žabe zelene, do vstopa v Nato. Multikapital že priredi vse tako, da bo zmagala »prava stvar«. Demokratično ljudstvo pa se potem non stop in še kar naprej in naprej prepira in prepira in menja oblastnike po tekočem traku. In misli, kakšno moč poseduje in izvaja; pozablja pa, da je samo s svojo presojo vzrok problemov. Že štiriletni mandat je varovalka, da se ne bi kdo preveč pokazal uspešnega, postal samosvoj in bi potem bil lahko prizadet interes svetovnega kapitala. Ve se, kdo je to. Zato ima ustavno sodišče, de facto oblast pri nas, 9-letni mandat.
Ne zmorem razumeti nevoščljivcev, ki uspešnim ne privoščijo oblasti. Očitno so prepričani, še raje pa zgolj pohlepni in mislijo, da bi pa to bolje znali; modrost pa uči, da znajo voditi le izjemni med nami. In sreča narodova je, če takega vodjo spozna in izvoli. In mu ne streže že takoj po ustoličenju z grožnjami po odstavitvi. Da se lahko brez groženj posveti svoji osnovni nalogi, t. j. skrbi za svoj narod.
Naj kolumnistu pod naslovom povem, da recepta ni; zlasti pa ne takšnega, ki že vnaprej ve, da je daljši mandat a priori slab, pokvarjen.
Herman Graber, Ljubljana
