Znanstvenega naslova in zaposlitve navedenega akademskega ekonomista v uvodu tega odgovora nismo zapisali naključno. Nasprotno, položaj, ko akademiki z doktorati pišejo kolumne in v njih smešijo politične nasprotnike, se nam zdi posebno zanimiv in vreden pozornosti. Zanimiv, ker jasno osvetli dvojni položaj akademskih ekonomistov. Po eni strani ima tisto, kar počno, zunanji videz znanosti, kot da bi šlo za kemijo ali fiziko. Vrli ekonomisti ves čas nekaj računajo, izpeljujejo in prihajajo do na videz v solidni matematiki utemeljenih sklepov tipa »treba je uvesti socialno kapico, da mladi strokovnjaki ne bodo ušli v tujino«, »povišanje minimalne plače bo katastrofa za gospodarstvo«, »konkurenca na področju zdravstva deluje tako kot na drugih področjih – čim več konkurence, tem bolje!«... Po drugi strani pa imajo ekonomisti osebna in intimna politično-vrednostna stališča, tako kot mi vsi. Imajo svojo osebno politično ideologijo, svoje osebne zgodbe, družinske socializacije, dediščine, podjetja, poslovne interese. Takrat, ko pod krinko znanosti in strokovnosti plasirajo v javnost skupek svojih ideoloških prepričanj, predsodkov, domnev in pavšalnih sklepanj, rezultat ni najboljši. Ravno to pa se je zgodilo Črtu Kostevcu.

Politična kritika je v demokratični družbi nujno potrebna. Prav je, da se med drugim nanaša na porajajoče se politične sile, kot je tudi ZL. Kritika je lahko ostra. Vendar dobra politična kritika zahteva minimum intelektualnega fair playa. Kdor komentira politični program, mora vsaj poskusiti razumeti, kaj program pravi, kakšna so njegova izhodišča in kakšne bi bile posledice, če bo uresničen. Kdor nastopa z implicitnim akademskim ugledom, si – čeprav maskiran v kolumnista – ne more privoščiti naklepnega sprevračanja stališč nasprotne strani samo zato, ker to daje dodatno ostrino njegovemu peresu.

Tako nikakor ni jasno, kdaj se je ZL zavzemala za »vrnitev v preživeti sistem preteklosti«. ZL jasno obsoja stranpoti realnega socializma in se zavzema za socializem kot sistem nenehnega večanja demokratičnosti, spoštovanja, soodločanja in kooperacije – pri odločanju o skupnih zadevah, na delovnem mestu, v civilni družbi, v prostem času. Le tak sistem (demokratični socializem) je namenjen temu, da lahko vsak človek do konca razvije vse svoje potenciale. In ni namenjen ciljem zunaj človeka, ki so človeku v končni posledici sovražni (dobiček, ugled države, geopolitična dominacija...). Razredni boj med delom in kapitalom je vsekakor podmena programa ZL, kar se seveda neoklasični ekonomiki, ki živi v svetu ravnovesij prostega trga, zdi nezamisljivo. Si pa to lahko predstavlja eden najpremožnejših Američanov Warren Buffet, ki je jasno povedal,  kdo v današnjem času zmaguje: »Že res, da razredni boj obstaja, vendar se vojskuje moj razred, razred bogatašev, in pri tem zmagujemo.« ZL želi sanirati posledice takega stanja stvari ter se vedno in povsod zavzemati za ukrepe v korist 99 odstotkov.

In neoliberalno smešenje neuresničljivosti oziroma utopičnosti levičarskega programa? Tu je treba biti pazljiv. Zgodovina se je že večkrat bridko posmehnila tistim, ki so nekaj zavračali kot utopično. Po našem mnenju je tisto, kar ZL loči od anemičnih realistov »desne in leve sredine« prav vztrajanje pri tem, da njena začrtana pot poleg kratkoročno izvedljivih korakov in aktivnosti vsebuje tudi izrazito dolgoročne strateške cilje (kot je navsezadnje uvedba demokratičnega socialističnega sistema). Tak (na kratek rok neuresničljiv) cilj lahko pogosto deluje ne le kot končna vizija, pač pa tudi kot merilo, s katerim se ocenjuje smiselnost in primernost neštetih drobnih in konkretnih korakov, odločitev ter dilem, ki čakajo ZL v prihodnjem parlamentarnem in zunajparlamentarnem delu. Sicer pa, če je Kostevcu ljubši konservativni mislec Friedrich von Hayek, naj si prikliče v spomin zanosne besede iz njegovega slovitega poziva neoliberalcem k orožju v polemičnem spisu Intelektualci in socializem (1949): »Kar nam manjka, je liberalna utopija... zares liberalni radikalizem, ki ni preveč praktičen in ki se ne omejuje na tisto, kar se danes zdi politično mogoče. Potrebujemo intelektualne voditelje, ki so pripravljeni delati za ideale, kakor majhne so že možnosti njihove zgodnje realizacije.« Vse navedeno seveda velja tudi za temelj političnega programa ZL: demokratično upravljanje podjetij v interesu in z udeležbo delavcev ter celotne skupnosti. Noben družbeni sistem se ni razvil čez noč, njegovi elementi so se rodili v drugačnih ureditvah. Zakonitosti socialističnih elementov v sedanji in preteklih družbah so predmet neštetih znanstvenih razprav. Mi bomo na njih gradili, jih razvijali in preizkušali v praksi.

Posebno zaničljivi so neoliberalni napadi na nasprotovanje ZL varčevanju in privatizaciji. Tu naj bi šlo za kršenje »nekaj pogodbic s komisijo in sklenjenih obljub«. Kolikor dr. Kostevc govori o morebitnih politično mešetarskih in podmizniških obljubah slovenske elite tujim strankam, katero državno premoženje in po kakšnih cenah bo prodano, bi se moral zavedati, da ne gre za v nobeni zavezujoči pogodbi dogovorjene obljube (morda pa gre celo za kakšno kaznivo dejanje). Kar se tiče fiskalnega pakta in maastrichtskih meril za javni dolg in primanjkljaj, pa se ZL dobro zaveda, da gre za trenutno pravno obvezna pravila. Le če jih bomo ostro kritizirali, bo mogoče v sodelovanju z evropskimi progresivnimi silami doseči odpravo tega javnofinančnega oklepa, ki duši naše družbe. Konec koncev so številna od teh meril že nekaj časa zamrznjena, za nekatere države, na primer Nemčijo in Francijo, je to veljalo že pred krizo.

Skrb vzbujajoče površen pa je pogled dr. Kostevca na morebitno progresivno davčno reformo.  Seveda se ZL zavzema za višjo obdavčitev dohodkov najbogatejših hkrati z obdavčitvijo premoženja (posebno pa luksuza), predvsem pa za skupno (integralno) dohodninsko obdavčitev vseh dohodkov iz dela, kapitala in premoženja. Ne gre le za zneske, ki jih bo iz tega naslova dobil fiskus (čeprav nihče ne more natančno vedeti, kakšen bi bil dodaten fiskalni donos ob sočasnem odločnem boju proti davčnim utajam in oazam). Ker bi se višja obdavčitev najpremožnejših (torej denar, ki ga ti običajno privarčujejo in odnesejo v tujino) prelila v socialne transferje in plače za dodatne zaposlitve pri izvajalcih povečanih javnih naročil in v javnem sektorju, npr. zdravstvu (pretežno torej v korist manj premožnih, ki vsa svoja sredstva nemudoma porabijo), bi se povečalo skupno agregatno povpraševanje, kar bi koristilo gospodarstvu. Nadalje takšna davčna reforma uresničuje načelo, da naj za delovanje države prispeva vsak po svojih zmožnostih – to načelo regresivne dajatve, kot so trošarine in DDV, močno spodkopavajo. Ne gre le za večjo obremenitev majhnega števila najpremožnejših. Ni npr. razloga, da se ne bi glede davčnega bremena izenačilo vseh pripadnikov srednjega sloja, pa naj živijo od plače v delovnem razmerju ali od kapitalskih dobičkov in najemnin. Obenem je treba poudariti, da iz uradnih podatkov izhaja, da sta v Sloveniji (v primerjavi s povprečjem EU) kapital in premoženje nizko obdavčena; po drugi strani plačujemo visoke socialne prispevke delojemalcev in posredne davke, ki med drugim višajo ceno življenjsko potrebnih dobrin, od hrane in elektrike do goriva.

Progresivna davčna reforma pomeni poleg navedenega manjše dohodkovne in premoženjske razlike. Poleg slovite Pikettyjeve knjige sta številne koristi od takega razvoja stvari v letu 2009 prepričljivo dokazala Richard Wilkinson in Kate Pickett v delu Spirit Level. Močno neenake države imajo bistveno več zdravstvenih in socialnih težav kot egalitarne države. To je razvidno iz številnih dejavnikov (zaupanje v soljudi, razširjenost duševnih bolezni, pričakovana življenjska doba, smrtnost dojenčkov, debelost, šolski uspeh, najstniška materinstva, umori, število zapornikov in socialna mobilnost. ZL se bo vedno, tudi na področju davčne politike, zavzemala za družbo, kjer tisti manj uspešni živijo  dostojno življenje, premožnejšim pa ni treba pošiljati otrok v šolo v spremstvu telesnih stražarjev.

V ZL ne trdimo, da nam je vse jasno in da smo nezmotljivi. Vse prebivalce naše države pa pozivamo, da se nam pridružijo na poti, ki ji je edino vredno slediti. Poti, ki postavlja človeka pred dobiček.

Združena levica