Preberem še nedavni intervju z otroško kirurginjo Leno Perger, Mariborčanko, zaposleno v bolnišnici Scott and White v Teksasu, eni najboljših bolnišnic v ZDA, njen akademski naziv je asistentka profesorica, ki med drugim pravi: »Med bolnišnicami je konkurenca, ker se moramo boriti za paciente, saj gre za naš zaslužek. Zato se potrudimo, da so pacienti čim bolj zadovoljni in nimajo razloga, da bi šli drugam. To je tudi bistvena razlika glede na Slovenijo. V ZDA je tudi veliko ocenjevanja, saj pacienti izpolnjujejo vprašalnike in točkujejo zdravnike. Vsi te ocenjujejo in te ocene so pomembne. Ponekod je tudi plača odvisna od ocene in to je motivacija za dobro delo. Ne moreš si privoščiti nezadovoljnih pacientov, moraš se potruditi.«
Kakšna razlika, kdo se trudi? Pri nas se trudijo pacienti, da dobijo zdravnike, v ZDA pa zdravniki, da dobijo paciente!? Kje je pacient bolj upoštevan, bolj varen?
Kdo pri nas zdravnikom na dveh stolih vztrajno ponuja »javno opornico« za dober zaslužek? Verjetno tisti, ki jih v imenu pacientov plačuje in to v imenu državljanov dovoljuje!? Ceh pa se »etično« spreneveda? Politika, stroka in zavarovalnica so že davno na potezi, saj imajo mandat, moč in pristojnost, da tistim zdravnikom dvoživkam na dveh stolih snamejo »javno opornico«. Generalni direktor ZZZS dr. med. Samo Fakin te dni javnosti na TV samo (!) pove: »Takšni zdravniki, dvoživke, bi bili v nemškem zakonodajnem in zdravstvenem sistemu takoj brez službe!« A ni nikogar sram, da ima pristojnost, a nič ne ukrene? Veliko jih je, verjetno tudi zavarovalnice, ki nimajo zadostne konkurence, da bi se potrudile za interese pacientov. Enako seveda politika, ki se izmika, da preseka dilemo, ali »zdravniki dvoživke z javno opornico« ali interesi pacientov, davkoplačevalcev, države?
Franc Mihič, Ribnica
