Zdaj teče Sava v zasebne žepe

Živim na poplavljenem območju, v Cerknici, in iz dnevne sobe opazujem, kako reka Cerkniščica dere skozi Dolenjo vas in kako se dviguje gladina Cerkniškega jezera. Poslušam tudi, kako poplavlja v Loški dolini. Ker živim tukaj že od leta 1970, poznam nekaj prebivalcev teh vasi, ki so pod vodo že toliko dni in že tretjič v tem letu. Hudo mi je, ko vidim ta prizor, hudo mi je tudi za prebivalce Ilirske Bistrice, Bača in Koritnic, saj sem tam živel deset let in se živo spominjam, kako je bilo lepo takrat, ko nas ni narava tako uničevala. Na tem mestu moram pohvaliti gasilce, ki se že toliko dni žrtvujejo in pomagajo ljudem v stiski, ko jim voda v nekaj minutah uniči vse, kar so si v življenju ustvarili.

Ko vklopim televizor, pa vidim, kako sindikalisti s Semoličem in Štrukljem na čelu protestirajo proti vladi in korakajo pred vlado na Gregorčičevo s transparenti in kričijo že oguljene parole, medtem pa se skoraj polovica Slovenije bojuje s podivjanimi vodami in rešuje, kar se rešiti da. Ali so res zgubili kompas in ne vidijo, kakšna je stiska teh ljudi? Samo čakajo, kaj jim bosta prinesla noč in naslednji dan. Zakaj niso raje obuli škornjev, vzeli lopat in sveč ter ljudem pomagali. Vsaj dobro voljo bi pokazali in ljudem dvignili moralo. Ne, raje oblečejo uniforme in kričijo, naj vlada ne razprodaja državnih podjetij. Že 30 let gledamo iste obraze, ki so zrušili že vse vlade, tako leve kot desne, in polnili svoje žepe. Vsakič, ko je prišla nova vlada s predlogi, kako bi privarčevala, je bilo konec miru in spet kričijo: vzemite raje drugje, samo pri nas ne. Ko vidim Semoliča in Štruklja na televiziji, me stisne v želodcu in lasje mi gredo pokonci. Ali res ne vesta, kako ju ljudje sovražijo? Oni živijo v drugem svetu. Zakaj ne dremo na ulice in zahtevamo njihovega odstopa? Sindikat se gre na ulice borit za svoje plače, delavci pa na cesto, ker gre podjetje v stečaj. To ni njihov problem, saj ravno ti delavci jih plačujejo, da sedijo gospodje že toliko let v foteljih. Morali bi zahtevati, da gredo v pokoj, saj delovno dobo imajo in njihove pokojnine bodo bajne, ne pa 400 evrov, kot od delavcev, ki so plačevali članarine, da so si polnili žepe. Delavci bi morali zahtevati, da povedo, koliko jih je v vseh panogah zaposlenih in kakšne plače imajo ter tudi koliko še zaslužijo skozi privilegije, ki jih uživajo. Sindikalisti so zgubili stik z bazo in gledajo samo, kako bi si še naprej polnili svoje denarnice. Vlade se menjavajo, edino sindikalisti, ko pridejo v to službo, ostanejo, dokler ne gredo v pokoj. Pa še v pokoj nočejo iti, da bi na položaj zaposlili mlade strokovnjake, ki so brez zaposlitve. Kakšno vlogo še ima danes sindikat? Ali je sam sebi namen? Ko sem se leta 1956 zaposlil v lesni industriji, sem bil tudi jaz v odboru sindikata. Borili smo se za delavske pravice in prirejali sindikalne izlete ter delavcem priskrbeli ozimnico. Danes je ostal samo še pohlep po bogastvu ne glede na to, kako živijo ljudje, ki so vso delovno dobo sindikatu polnili žepe skozi članarino. Tako kot tajkuni, ki so si nagrabili tolikšno bogastvo, ko jih sodišče obsodi na zaporno kazen, pa zbolijo in so za v zapor preveč bolni. Če ne bi bili obsojeni, bi bili sposobni za vsako delo. Človek se sprašuje, kako in pod kakšnimi pogoji jim zdravniki izdajo zdravniška potrdila. Dvojna merila.

Ko smo še živeli v skupni državi, smo na zborih delavcev kričali, če so bili slabi finančni rezultati, da teče Sava proti Beogradu. Zdaj teče Sava v zasebne žepe.

Ciril Komac, Cerknica

Preberite zadnje članke