Kakšen uničevalni nagon žene posamezne politike, tako leve kot desne, da so do drugače mislečih že davno zavrgli vsa demokratična merila za presojanje človekovega bivanja in se preusmerili v poudarjanje lastne enoznačne pravice: vladati in grabiti denar. Zdaj so dodali še fašistoiden način klicanja posameznikov na odgovornost pred parlamentarno komisijo, in to prav tiste posameznike, ki se lahko kitijo z visoko kulturo duha, česar za »sklicatelje« ne moremo reči. Ti žal, čeprav so poslanci, ne razumejo ustavnopravnega pomena svobode izražanja.
Intelektualci (na spisku za pranje možganov je bilo povabljenih še nekaj oseb, med njimi tudi filozof dr. Vezjak, nekdanji rektor dr. Toplak in drugi), vsi vrhunsko izobraženi, pišoči, razmišljujoči, so s svojim literarnim, znanstvenim in publicističnim delom slovenski in tuji javnosti že zdavnaj dokazali, da dokler se bo slovenska politika tako obnašala do svobode izražanja in gibanja, grozila s političnimi pozivi udeležencev demonstracij na zagovor, bomo kot država drseli proti moralnemu dnu. Kajti brez svobode gibanja in svobode besede si ni mogoče predstavljati funkcioniranja drugih pravic, ki jih kot posamezniki, kot državljani te dežele imamo. Torej pravic, ki jih priznavajo in ščitijo evropska sodišča. Zmerljivke slovenskih poslancev, vse do primerjave z nacisti, vnašajo v javno življenje nestrpnost in legalizirajo jezik sovraštva.
Sam sem bil na prvem shodu v Mariboru, kajti zanimalo me je, katere argumente bodo na shodu predstavili uporniki temu režimu, in ničesar žaljivega nisem slišal. Posebej me je zanimal napovedani rektorjev govor, ki pa ga žal nismo dočakali. Škoda, kajti iz zgodovine vemo, da so se prav najtemnejše sile v zgodovini Evrope najprej obrnile proti kulturnikom, izobražencem, besednim umetnikom. In prav intelektualec, razumnik, umetnik od Camusa dalje predstavlja budno oko vsaki oblasti, vsaki moči in volji do moči. In brez svobode medijev, svobode izražanja, svobode mišljenja si ne morem zamisliti funkcioniranja drugih pravic, pravic, ki so zapisane v naši ustavi. Rektorjeva beseda bi gotovo nadaljevala, podprla – seveda na drugačni ravni –, pomen kulture, znanja, umetniške dejavnosti, ki bi morala soustvarjati nove možnosti za nove zaposlitve. Hkrati pa vsi vemo, da se je identiteta slovenskega naroda stoletja potrjevala s kulturo in znanjem. In ker rektorat z univerzo ni politična institucija, bi torej rektor s svojo besedo zastopal interese institucije, kjer vlada absolutna svoboda ustvarjanja in duha. Na ta način bi tudi zaščitil svoje sodelavce, ki so morali na zagovor k parlamentarcem. Žal tega nismo dočakali.
Naduta politična sredina z Jerovškom na čelu je zastrašujoča, spreminja se v žandarje, ki teptajo temeljno človekovo pravico, to je pravico do svobode izražanja. Brez svobode govora pa ne moremo govoriti o svobodi posameznika, kaj šele o svobodni, demokratični družbi. In če bo slovenska politika nadaljevala in podpirala poslance à la Jerovšek, grozila s parlamentarnimi zaslišanji, morda kmalu z zapornimi kaznimi, lahko pričakujemo, da bo Slovenija prej ali slej opozorjena, da krši temeljno človekovo pravico, pravico do svobodnega izražanja misli. In takšni so bili tudi shodi, protesti proti breznu, v katerega nas je pahnila prav ta politika. V demokratični sredini politik ne bi smel nastopati kot oblastnik, temveč kot državnik. Omalovaževanje državnih in zgodovinskih simbolov, roganje narodni zavesti, klicanje slovenskih razumnikov v parlament na podcenjujoče, ponižujoče razgovore, razkraja in žali ne samo suverenost slovenskega naroda, temveč narod sam. Zato je skrajni čas, da se v »slovenski areni« prične borba za prevlado moralnih norm in s tem trajno ravnovesje. Brez tega ne moremo govoriti ne o posameznikovi svobodi, ne o demokratični družbi.
Bojim se, da bo moral Maribor »vstati« še enkrat! In ponovno spregovoriti o obubožanih in ponižanih Mariborčanih, spregovoriti o svoji boleči resnici.
Kajti politika se je brezsramno odločila, da bo dogodke v Mariboru zlorabila za lastno promocijo in kot opravičilo za svoje padce. S tem pa je razkrila, razgalila svojo paranojo in jo predstavila z jezikom sovraštva in nestrpnosti. »Oblastnički«, ki niso uspeli v znanosti, umetnosti in na drugih uporabnih področjih človekovega ustvarjanja in bivanja, so se »vrgli« v vladanje za enoznačno politiko ekstremizma, s katero bi radi podredili vse, ki svoje misli in odločitve pač niso pripravljeni dati na povodec.
Vendar take oblastne, ekstremistične poteze lahko vleče le človek, ki se zaveda, da lahko odloča, da vlada. Odloča o tebi, meni, o slovenskem pisatelju, univerzitetnem učitelju. Vendar: med nami živijo posamezniki, ki se niso pripravljeni vpreči v ideološki voz ekstremistov, zato pa je potreben osebni pogum in nekateri ga premorejo. Med njimi so besedni umetniki, znanstveniki, filozofi in tudi preprosti ljudje.
Njihova dejanja nam govorijo o takšnih zmagah, ki so jih znali z ustvarjalnim delom in mišljenjem preoblikovati v zmago višjih dimenzij. Ali so to res ekstremisti, kot jih je imenovala parlamentarna preiskovalna komisija?
Iluzorno bi bilo pričakovati, da bodo parlamentarne stranke samokritično ugotovile, da je njihov odnos do demokratičnih procesov, kot je bila vstaja v Mariboru, sovražno in za nacijo ogrožajoče dejanje. Torej dejanje, ki spodbuja nestrpnost in legalizira jezik sovraštva. Prav obratno! Opozarja, da prav z obstoječo parlamentarno politiko ni mogoče hoditi v prihodnost.
Osiromašeni Maribor, ki mu je ta politika odnesla preko 30.000 delovnih mest, v prihodnosti potrebuje državnike z vizijo in visoko kulturo duha.
prof. dr. Dušan Radonjič