Zastavlja se mi vprašanje o učinkovitosti in strokovnosti policistov, ki ne znajo poskrbeti za lastno varnost. V zadnjih nekaj letih je bilo kar nekaj podobnih primerov z razbitimi policijskimi vozili in ranjenimi policisti. Ko to pišem, sta bila zopet v prometu ranjena dva policista in uničen policijski avto.
V tem primeru me je prizadel nepotreben in nesmiseln pogin dveh policijskih psov, ki v tej akciji nista imela kaj iskati. Verjetno je OKC (operativni komunikacijski center) v paniki usmeril na AC vsa dosegljiva policijska vozila in med temi se je znašlo tudi vozilo z vodnikoma službenih psov s psoma, ki za delo in kontrolo prometa na AC nista tehnično opremljena niti usposobljena. Sreča je, da v bližini ni bilo vozila s policijskimi konji, sicer bi lahko tudi ti končali enako kot psa. V primeru, če sta bila že tam, bi morala kvečjemu z vozilom postaviti cestno blokado in jo s psoma zavarovati zunaj cestišča AC, kar je pri drugih policijah samoumevna taktika. Tako pa sta le udobno sedela v avtu in čakala prihod kršitelja.
Postavlja se tudi vprašanje, ali je bilo sredstvo za prisilno ustavljanje (stinger) pravočasno in pravilno uporabljeno ter ali so ga imela tudi druga policijska vozila, zagotovo pa ga ni imelo vozilo s službenimi psi. Če pa je bil stinger pravilno uporabljen, a ni bil učinkovit za onesposobitev modernih pnevmatik, je zato neuporaben, kar je praksa že večkrat pokazala, in bi jih morala policija že zdavnaj umakniti iz uporabe ter zamenjati z novimi, naprednejšimi.
V tem primeru policista vodnika ne bi smela tako neodgovorno izpostavljati psov in jih tako predati kruti usodi. V obrnjenem primeru pa psa zagotovo ne bi pustila na cedilu vodnikov. Tako sta svoja službena prijatelja izgubila po čisti neumnosti.
Do sedaj nisem zasledil, da bi vodstvo policije uvedlo strokovno preiskavo tega primera, poiskalo odgovorne s ciljem, da se podobni primeri ne bi nadaljevali v nedogled in s tem krnili ugleda policije.
Pri tem ni zanemarljiva tudi velika materialna škoda, ki znaša samo za psa najmanj petindvajset tisoč evrov, da o izpadu teh in nadomestitvi z novimi niti ne govorim.
Upravičeno se sprašujem, ali bo storilec vso to škodo plačal, ker je praksa pokazala, da ni tako. Prej bomo zopet vso škodo poravnali davkoplačevalci.
Tudi sodni epilogi v podobnih primerih zadnjih nekaj let kažejo na prislovično neučinkovitost sodišč, ki bi v kaznivih dejanjih napada na policiste morala prednostno obravnavati napade na policiste in jih obsojati z zgornjo mejo zagrožene kazni. S tem bi država dala vedeti vsem potencialnim storilcem, da se napad na policista ne splača, ker je hkrati napad na državo, ki spada med najtežja kazniva dejanja.
Ministru in generalnemu direktorju pa polagam na dušo, da kakšno mašo izpustita, ker se jima to ne pritiče, in raje poskrbita za strokovno in učinkovito delo policije, ki vse bolj postaja »Marijina družba«, za kar skrbi tudi policijski vikar. Iskanje dobrih praks v policiji pa je že od nekdaj misija nemogoče.
V tej naši ljubi podalpski deželici imajo storilci kaznivih dejanj vse več človekovih pravic, policisti pa si morajo te še izboriti in vse bolj postajajo le kolateralna škoda buržoazne parlamentarne demokracije.
Josip Žugelj, Sežana
