Naslovnike sem vprašal, kaj je bilo opuščeno v ugotovitvah in sklepih tehničnega omizja, pri katerem je tri leta delala skupina 23 cenjenih profesorjev, raziskovalcev in drugih strokovnjakov in ki so nedvomno prispevali k odklonilnemu mnenju v Trstu in širši okolici do postavitve terminala v Žavljah, da bi bili koristni in uporabni tudi pri podobnih pobudah na, zavoljo okoljske šibkosti in gostote urbane poseljenosti ter gospodarskih aktivnosti, občutljivem območju Tržaškega zaliva.
Do danes nisem zasledil še nobenega odgovora. Zatorej preoblikujem vprašanje z vrsto podvprašanj, tako kot sem počel, preden sem skočil v politiko, ko sem bil še novinar.
Predpostavka: naslovljene oblasti – slovenska in italijanska vlada, deželni odbor Furlanije - Julijske krajine, evropski komisar za okolje dr. Janez Potočnik in ne nazadnje občine – so tam zato, da varujejo interes lastnih skupnosti, torej javni interes, in da dovolijo dihati zasebnemu toliko, kolikor ne prizadene prvega.
1. Oktobra 2013 je evropska komisija potrdila seznam 250 prednostnih energetskih projektov za obdobje 2014–2020, ki jim bo na voljo delež sofinanciranja v skupnem znesku 5 milijard in 850 milijonov evrov. Med temi najdemo tudi terminal za uplinjevanje in skladiščenje utekočinjenega zemeljskega plina na severnem Jadranu, ki naj nastane v dogovoru med Italijo in Slovenijo. Razlog? Prispevati k diverzifikaciji dobavnih virov za evropski trg, dandanes preveč odvisen od ruskega tovrstnega plina. Sprejeto! Gaspromov Južni tok, če se ga bo gradilo tudi po sesutju odnosov med Brusljem in Moskvo zaradi ukrajinske krize, nam bo še vedno dostavljal ruski plin in zato pipica tudi za arabskega in druge proizvajalce pride prav. A vseeno gre spomniti, da Italija trenutno ne potrebuje dodatnega plina. Razpolaga namreč z okoli 85 milijardami kubičnih metrov, ki povsem krijejo njeno tovrstno potrebo. Južni tok, če bo zgrajen, ji bo zagotovil še 22 milijard, kar ji bo zadovoljilo povpraševanje tudi na dolgi rok.
2. Naj se vrnem k vprašanju diverzifikacije virov. Če je tako, ali obstoječe in delujoče infrastrukture transporta, uplinjevanja in skladiščenja UZP (ali po angleško LNG) res ne zadoščajo temu cilju? Berem, da terminal off shore v Livornu stoji, ker ni povpraševanja, in da tisti v Porto Viru, ki nas bolj zanima, ker je bližji, obratuje le s 60 odstotki zmogljivosti. Če to drži, čemu ne gradnja le plinovoda od tega objekta do nas in izkoriščanje ostalih 40 odstotkov kapacitet?
3. Vztraja se pri postavitvi uplinjevalnika na kopnem z vsemi nevarnostmi, ki jih ta prinaša zavoljo vplutja tankerjev in posledičnega dvigovanja z živim srebrom nakopičenega mulja na plitkem morskem dnu, za preostalo plovbo v zalivu ter za varnost okoliškega urbanega prostora in drugih gospodarskih dejavnosti. Ne ubirajo se alternativne poti, ki napotujejo k objektom za dostavo, obdelavo in skladiščenje zemeljskega plina na odprtem morju, v večjih globinah in daleč od obal, kot se počne drugje, v razvitejših stvarnostih, in kar mimogrede stane manj. Vsaj tako pravijo ugotovitve tehničnega omizja. Mislim predvsem na plavajoče off shore terminale, tako imenovane FSRU (Floating Storage Regasification Unit), ali na sistem Triplete, ki ga tvorita tanker z uplinjevalnikom na krovu in črpalna boja s plinovodom, povezanim na kopno, kjer naj bodo kriogenski rezervoarji povsem vkopani in nevidni.
4. Čemu se naši vladi, s povabilom tudi hrvaški, še nista dogovorili o skupnem omizju na to temo, na katerem bi poiskali za obe oziroma vse tri države sprejemljive rešitve, ki naj zadovoljijo tako prioritetni program EU in notranje potrebe po zemeljskem plinu kot pravico prizadetih skupnosti do zdravega in varnega okolja oziroma vsaj ne dodatno obremenjenega z dejavniki tveganja?
Na ta in druga vprašanja, ki jih nov tržiški izziv odpira, naši oblastniki morajo odgovoriti, in to prepričljivo, sicer si ne zaslužijo vloge, ki smo jim jo volilke in volilci zaupali.
Aurelio Juri, sodelavec tehničnega omizja o uplinjevalnikih
