Morda ne veste, da smo po desetletjih popolne neurejenosti »alternativne medicine« sprejeli zakon o zdravilstvu in pravilnik, v katerem so bile navedene zdravilske metode, torej načini zdravljenja. Če kakšne metode ni v pravilniku, pomeni, da ni dovoljena. Zakon dovoljuje ministru za zdravje, da podrobneje opredeli zdravilske sisteme in zdravilske metode, čeprav je malo čudno, da lahko vsakokratni minister po lastni presoji odloča, na kakšen način nas zdravilci lahko zdravijo. V prvem pravilniku so navedene metode zdravljenja: npr. fitoterapija (zeliščarstvo), kiropraktika, elektroakupunktura, reiki, bioenergoterapija, osteopatija, refleksoterapija ipd., skupno 37 različnih metod. Pred nekaj leti so kolonohidroterapijo črtali s seznama, zdaj pa jih je ministrica ukinila kar 24 (za vsak dan ministrovanja po eno) in ostalo jih je le 12. Od 37 naj bi ostalo le 12 metod zdravljenja!
Ministrstvo je sicer na svoji spletni strani pozvalo k javni razpravi, a argumentov za ukinitev 24 zdravilskih metod ni navedlo, tako da nihče ne more pripraviti protiargumentov. Če še razumem ukinitev neke zelo eksotične zdravilske metode, težko razumem ukinitev npr. reikija ali bioenergoterapije, enih najbolj izvirnih, znanih in razširjenih terapij z najmanj možnimi stranskimi učinki in z znanstveno preverjenimi učinki. Zakon opredeljuje »energijske metode – to so metode vplivanja z biopoljem in delovanjem na biopolje«, a novi pravilnik med te metode uvršča le še bioresonanco.
Kateri strokovnjaki in na podlagi katerih argumentov so dovolili, da so nas zdravilci zdravili na 37 različnih načinov, in kateri strokovnjaki s kakšnimi dokazi predlagajo ukinitev 24 metod?
Pričakoval bi, da je država nadzirala delovanje zdravilcev in budno spremljala njihovo učinkovitost oziroma učinkovitost njihovih metod. Javnosti bi morali sporočiti, katera metoda je učinkovita in katera ne, ter pomagati nam in našim zdravnikom, da se lažje odločimo in izberemo tisto, ki se izkaže kot najučinkovitejša. Po sedmih letih od sprejetja zakona nisem zasledil niti enega podatka, niti enega poročila!
Dovoliti 37 različnih metod zdravljenja, omogočiti ustanovitev podjetij, zaposlitev, šolanje in nato čez noč ukiniti dve tretjini brez pojasnila in argumentov je šokantno. Če je kdo ugotovil, da so te metode neučinkovite, morda celo škodljive in nevarne, bi moral o tem nemudoma obvestiti javnost. Morda je kje resnični razlog za tako radikalno klestenje pravzaprav učinkovitost zdravilskih metod.
Namreč, vse več ljudi spoznava nemoč in neučinkovitost farmacevtske medicine pri zdravljenju kroničnih in avtoimunskih bolezni, in to je pomemben razlog, da se zatekajo k zdravilcem. Če bi bili ti neučinkoviti, bi to zatekanje hitro prenehalo. Pravi razlog je torej moč in učinkovitost alternativnega načina zdravljenja.
Od državnega organa in državnih uslužbencev, ki jih plačujemo, imamo pravico zahtevati, da nam omogočijo zdravljenje, ki bo pripeljalo do ozdravitve. Pravico imamo vedeti, ali so v vseh letih delovanja zakona o zdravilstvu spremljali učinkovitost posameznih metod in kakšni so rezultati. Pravico imamo zahtevati, da se učinkovite metode uvajajo v dejavnost zdravstva, ki se financira iz proračuna, pravico imamo do povračila stroškov kakršnega koli načina zdravljenja, dovoljenega z zakonom. Po kakšni logiki zavarovalnice plačujejo npr. pri sladkornem bolniku z diabetesom tipa B dosmrtno jemanje inzulina in za to porabijo vsaj 50.000 evrov in hkrati ne plačajo 1000 evrov nekomu, ki pri enaki bolezni doseže trajno ozdravitev. Če zdravilec s svojo metodo ne prispeva k ozdravitvi, morajo njegovo dejavnost in metodo prepovedati. Pravico imamo zahtevati, da nas učinkovit zdravilec zdravi iz istega denarja kot zdravnik, in pravico imamo pričakovati, da država prepove neučinkovite in škodljive metode. Predvsem pa imamo pravico vedeti za vsebinske argumente za takšno ali drugačno odločitev.
Imamo tudi pravico biti nezainteresirani in dovoliti, da z nami delajo, kar hočejo. In to jim dovoljujemo znova in znova, ne zgolj na področju zdravja.
Ivan Soče, Maribor