Si moja stara znanka in v marsičem se ponavadi strinjava, toda ob tvojih razmišljanjih v prispevku z naslovom Oddajte svoj preferenčni glas kandidatki, ki je bil objavljen med pismi bralcev v Dnevniku 16. maja 2014, imam resne pomisleke.

Rdeča nit tvoje argumentacije je prepričanje, da se ta čas najmočnejši grupaciji v evropskem parlamentu – Evropski ljudski stranki (EPP) in njeni uničujoči, v resnici »protiljudski« politiki lahko na bližnjih volitvah v evropski parlament (EP) uspešno zoperstavi le Partija evropskih socialistov (PES), ki je trenutno po moči v EP na drugem mestu in katere članica je med slovenskimi strankami SD.

Glede moči PES imaš prav, ne pa tudi glede njene vloge. Praviš, da ima »obširen program za omejitev haračenja med prebivalstvom«. Toda – program še ni zagotovilo, da se bo v novem mandatu naenkrat odločno spopadla z neoliberalno politiko. V zadnjih desetih letih in še bolj od začetka velike krize konec leta 2008 dalje je povsem podlegla neoliberalnim maksimam in dejansko sama pomaga rušiti nekdanje pridobitve delavskega gibanja. Spomnimo se samo neoliberalnih reform socialdemokrata Schroederja v Nemčiji, ali slovenskih vlad pod vodstvom ali s sodelovanjem SD (je katera ukrepala vsaj zoper bogate podjetnike, ki delavcem niso izplačali zasluženih plač?).

Evropska in naša domača etablirana levica (beri SD), ki si sama najraje pravi »leva sredina«, sta levi zgolj po imenu oziroma, kot praviš ti, »samoumeščanju«. Prav zato, ker od nje ni mogoče pričakovati potez, s katerimi bi se odločno in dosledno postavila v bran »navadnih« državljanov, je prišlo do množičnega nastajanja alternativnih civilnodružbenih skupin in novih alternativnih strank po Evropi in pri nas. Če bi slovenska SD dejansko vodila levo politiko, številne med novimi strankami v Sloveniji sploh ne bi nastale. Nova levica nastaja prav zato, ker nekdanje levice – razen v besedah – ni več.

Tisti državljani, ki smo izgubili zaupanje v tako imenovane leve stranke iz etablirane politike, ne vidimo druge perspektive za znosno in avtonomno življenje na našem koščku zemlje in prav tako v Evropi, kot da se politično in družbeno organiziranje leve opcije začne znova in da podpremo pobude povsem novih skupin. Ne gre za politični prestiž, ampak za dejanje samopomoči.

Slovenska politična alternativa na teh volitvah nastopa še zelo razdrobljeno, a njen nujni naslednji korak bo povezovanje v močnejša skupna zavezništva. V Sloveniji se mora torej politična scena na področju novih političnih skupin še precej izčistiti. Drugače pa je v EP. Po tvojem so v EP razen dveh največjih političnih blokov »ostale strankarske združbe praktično manjšinske... (in) za Evropo... ne pomenijo mnogo«. Jaz pa menim ravno nasprotno. Na PES (in našo SD) ne moremo več računati, zato je po mojem prepričanju trenutno največje upanje za Evropo in njene državljane nastanek Evropske levice, ki hoče v parlamentu EU nastopiti z zahtevami za bistvene spremembe in je v ta namen pripravila skupen program za majske volitve v evropski parlament.

Prav zares mi pri tej trditvi ne gre za politikantsko prerekanje, ampak za preprosto ugotovitev, da je za znosno življenje ljudi v prihodnji Evropi (»navadnih« ljudi vseh političnih prepričanj!) nujno čim prej ustaviti neoliberalno lomastenje po naših družbah. Če te politike ne ustavimo, pridemo slej ko prej na vrsto vsi, tudi tisti med nami, ki trenutno še imamo službo in dostojen standard. Zato potrebujemo nove pogumne pobude in zato je iniciativa Evropske levice v EP tako pomembna. Tudi če na začetku še ne bo močna, bo Evropska levica v EP načenjala nove teme in postavljala na dnevni red nove rešitve. In prav to krvavo potrebujemo.

Ne pozabimo, celo najprizadevnejši in načelni evropski poslanci so v EP neogibno omejeni s podporo in pobudami svoje politične skupine. To velja tudi za spoštovanja vredno delo Tanje Fajon in Mojce Kleva, ki bi v okviru odločnejših nastopov PES zoper neoliberalno politiko zanesljivo dosegli mnogo več.

V svojem pismu izhajaš iz zaskrbljenosti za pravice žensk, ki so danes doma in v Evropski uniji ponovno vse bolj ogrožene. Odnos do pravic tega dela prebivalstva (in do vseh drugih ranljivih skupin v družbi) je v resnici najboljši test za odnos do človekovih pravic nasploh in kadar slabo kaže tem pravicam, se slabo piše tudi pravicam večine. Ne morem pa se strinjati s teboj, da za vse stranke oziroma skupine na sedanjih volitvah v Sloveniji velja pravilo, da bo ženska na prvem mestu kandidatne liste tem prej, čim manjšo možnost ima stranka na volitvah. Nisem preverjala pri vseh skupinah, toda poudarek na enakopravnosti žensk kot strateškem razvojnem vprašanju je na primer pri TRS ekspliciten del programa in prakse pri sestavi organov in kandidaturah na volitvah. Nosilka liste pri Združeni levici je ženska – pa ne zaradi boljšega vtisa, ampak zato, ker je bila izvoljena v demokratičnem glasovanju med člani koalicije.

Draga moja, glede tega sama opisuješ, kako je SD pri sestavljanju svoje kandidatne liste za volitve v EP izigrala dve svoji preverjeno uspešni evropski poslanki in na prvo mesto liste postavila svojega aktualnega predsednika dr. Lukšiča. Ponoven dokaz, kako daleč je vodstvo stranke od proklamirane leve politike in kako se vse bolj ukvarja s političnim kupčkanjem. Vseeno pa predlagaš, naj volilci »s stisnjenimi zobmi« v EP vendarle volijo SD in ji dajo lekcijo tako, da dajo preferenčni glas kateri od obeh ženskih kandidatk na listi SD. Res verjameš, da jih bo to spreobrnilo?

Sama verjamem v nekaj drugega: za izhod iz začaranega kroga, v katerem so odpovedale vse etablirane stranke po vrsti, je treba zbrati državljanski pogum in podpreti nove skupine, ki prihajajo na politično sceno s prepotrebnimi novimi pobudami, namesto da zaradi previdnosti stisnjenih zob volimo tiste, o katerih vse bolj dvomimo. Tudi če novincem na teh volitvah še ne uspe, je treba vztrajati in jim dati čas. Spremembe so se v zgodovini vedno začele z majhnimi skupinami in pogosto iz povsem brezupnih izhodiščnih okoliščin.

Draga Živa, potem ko to prebereš, se lahko dogovoriva za debato ob kavi. Bom vesela!

Daša Bole Kosmač, Ljubljana