Pred skorajda tednom dni, ko sem se peljala iz službe, sem doživela prometno nesrečo. Priznam, povzročila sem jo sama, v bistvu pa je prišlo do nesporazuma.
Kakor koli, na srečo je poškodbe utrpela samo pločevina, ne meni in ne vozniku nasproti vozečega vozila ter njegovemu sopotniku ni bilo nič. Gospod, ki me je zadel, je poklical policijo, ki je izredno hitro prišla na kraj nesreče.
Kot glavni krivec sem bila seveda kregana, ampak na način, da je bilo sicer zaznati avtoriteto v policistovem glasu, ni pa vpil ali me poniževal, nasprotno – zelo korektno se je vedel do mene.
V času trajanja ogleda nesreče, fotografiranja, razgovora z gospodom soudeleženega vozila sem nervozno kadila, saj sem se zelo prestrašila. To je bila prva prometna nesreča, ki sem jo doživela kot voznica.
Ko sem morala pihati, je policist dejal, da bova zaradi pokajenih cigaret raje počakala nekaj minut. In nazadnje, ko je bil ves postopek končan, se je ponudil, da z menoj počaka avtovleko, kar sem hvaležno odklonila, saj je morebiti prav v tistem trenutku nekdo bolj potreboval njegovo pomoč kot jaz, in kot vemo, nam policijskega kadra močno primanjkuje.
Zato bi se rada še enkrat zahvalila policistu Zabretu iz PU Kranj za vso prijaznost in pomoč. Želim, da bi do upokojitve s tako srčnostjo opravljal svoj poklic!
Nataša Škerjanec, Ljubljana