Sekcija Maj 45 se bojevito sooča z Janševo politično opcijo v sestavi mladih intelektualcev in starih politikov, ki leto za letom premetavajo za slavje v simbol zloženo kamenje in ustvarjajo svoje simbole. Letos so ga spremenili v pomenljivi J. J. Še prej so v javnost poslali ogorčeno peticijo s trditvami, da je poveličevanje Titovega imena nemoralno in dejanje zla, ki nas izriva iz evropskega civilizacijskega kroga, da je provokacija in žalitev za žrtve komunizma, da je hujskaško početje, ki razdvaja in ogroža obstoj primorskega naroda! Kako bedno premetavanje praznih nesmislov, ki jih je slišati kot obžalovanje, da se ni bila ohranila italijanska okupacija Primorske!
V teh dneh spet spremljam televizijski dokumentarni film o slovenskih pregnancih (1941–1945) in o razkosanju slovenske dežele. Nečloveški pregoni, poboji, deportacije, mučenja, koncentracijska taborišča, vsa ta grozovitost ni stisnila pesti »rodoljubom« tedanje slovenske meščanske in cerkvene politike, nasprotno, hvaležno so se poklanjali Mussoliniju in Hitlerju, povzročiteljema neizmernega gorja, prvemu s priključitvijo ljubljanske pokrajine (Primorsko so že imeli!), drugemu s prenavljanjem Štajerske spet v deželo nemško! Samo komunistična partija je bila tista, ki se je uprla tej smrtonosni okupaciji in nameravanemu izbrisu slovenske dežele z zemljevida Evrope!
Seveda, v novi jugoslovanski državi se je marsikaj dogajalo, dobrega in slabega. Med dobrim vsekakor odprava nepravične patriarhalne ureditve, urejanje sociale, osvoboditev izpod klerikalne vsemogočne nadoblasti.
In prav to zadnje je sprožalo največjo gonjo proti Titu, kajti s tem dejanjem je bila Cerkvi odvzeta moč in oblast nad slovenskim narodom. V Demokraciji sem pred leti prebral trditev pisca »razglašene slave«, da smo Slovenci brez svoje identitete, s čimer je želel povedati, da je za našo rešitev nujna vrnitev v naročje »matere Cerkve«, da bi dosegli pomiritev duhov in nemira, ki da ga je povzročila komunistična revolucija, ob čemer pa je namerno spregledal dejstvo, da je delitev Slovencev prvi sprožil škof Mahnič pred več kot sto leti, ko je zarezal ideološko vrzel z »zakonom«, da je pravi Slovenec le tisti, kdor je dejavno veren katoličan.
Kakor koli, za nas Primorce drži (in v širšem pomenu ni nič manj pomembno za vse Slovence), da če ne bi bilo NOB, ne bi nikoli peli zanosno himnične pesmi Vstala Primorska, ki je obenem tudi himna Titu, rešitelju pred pohlepom tujcev!
Čuvarje tega posebnega spomenika na Sabotinu je treba podpirati tudi z željo, da bi ohranili moč vztrajnosti in nadaljevali varovanje kamenega obeležja, da bi se utrdilo v trdno skalo.
Frane Goljevšček, Izola