Vladi, ki odhaja, in politikom, ki prihajajo

Zakaj je šla Mura v stečaj? Predlog za stečaj je dala državna davčna uprava, kar je velik absurd in nesmisel. Država v stečajnem postopku namreč ne bo dobila poplačanih zapadlih davkov in prispevkov, na drugi strani pa bo povečala vrsto nezaposlenih za tisoč in s tem povečala lastne izdatke za socialne transferje. Prav tako se na stečajnem pogorišču ne bo »rodilo« nobeno novo delovno mesto.

Če bi imela politika vizijo in ideje ter če ne bi samo slepo sledila interesom finančnega kapitala, če bi bila v službi državljanov, kar ji nalaga ustava, bi že zdavnaj, ko se je začela kriza, ekonomski in pravni red dopolnila oziroma spremenila tako, da bi lahko podjetja poslovala in bi imeli delavci delo tudi, če zaradi tržnih razmer, torej objektivno, ne morejo izpolnjevati vseh obveznosti do države in plačevati prispevkov.

Podjetje ni samo lastnina, tako ga danes v neoliberalni ekonomiji obravnava pravni red, pač pa je poleg lastnine vsebina in vrednost podjetja tudi socialni kapital; znanje in ustvarjalnost ljudi, podjetniška kultura, poslovne vezi, ugled na trgu in podobno. Vse to drugo pa ne pripada lastniku, pač pa je to »lastnina« zaposlenih. Zato imajo zaposleni pravico nadaljevati poslovanje, četudi je lastnik »zakockal« svojo lastnino.

Zato bi morala zakonodaja predvideti in omogočiti, da se podjetje tisti trenutek, ko finančne obveznosti presegajo premoženje (osnovna sredstva, material, denarne terjatve), po postopku, podobnem postopku prisilne poravnave, preoblikuje v socialno podjetje, pravilen izraz bi bil družbeno podjetje, katerega lastniki postanejo zaposleni in ga upravljajo skupaj z upniki, dokler ti niso poplačani, tako da imajo vsak en glas, lastnina pa ni prenosljiva. Obveznosti starega podjetja do upnikov bi se uredile na sodišču analogno kot v postopku prisilne poravnave.

Tako družbeno podjetje bi bilo, dokler ne poravna obveznosti do upnikov, kot določi sodišče, in ne ustvarja tako visoke dodane vrednosti, ki bi zagotavljala plačevanje davkov in prispevkov, oproščeno plačevanja davkov in prispevkov.

Ob tem bi morali zagotoviti, da poslovanje podjetja spremlja pooblaščena revizijska hiša, ki o poslovanju poroča ministrstvu, da bi se preprečilo prelivanje sredstev ali nadpovprečne neto plače.

Ko bi podjetje ustvarjalo višjo dodano vrednost, bi plačevalo davke in prispevke v višini, kot bi jih zagotavljala bilanca uspeha.

Zato trdim, da bi lahko bilo drugače in bi država lahko rešila delovna mesta v Muri in podjetjih, ki se znajdejo v podobnem ekonomskem položaju, in ne sprejemam trditve ministra Metoda Dragonje, da država nima vzvodov za reševanje Mure. Vzvode si namreč lahko zgradi sama.

Prepričan sem, da bi imeli v primeru, če bi imeli v sistem vgrajen tak institut preoblikovanja podjetij, kot predlagam, oziroma podobne, danes za nekaj deset tisoč manj nezaposlenih in za nekaj sto milijonov višji družbeni proizvod, predvsem pa manjše izdatke za socialne transferje in tudi višje proračunske prilive, ker bi zaposleni v takem podjetju trošili več, kot če živijo od socialnih transferjev. Nepomembni pa seveda niso niti drugi pozitivni posredni in nematerialni učinki.

Rešitve so in so odvisne le od volje politikov. Take zakonske spremembe lahko sprejme parlament še v času do izvolitve novega in tudi vlada lahko v skladu s tekočimi zadevami poda parlamentu tak predlog. Reševanje tisoč delovnih mest je vendar najpomembnejša zadeva, ki jo lahko štejemo za tekoče posle vlade.

Vem, da se bo politika izgovarjala na tisoč problemov, v bistvu pa se le boji bruseljskih birokratov. Če je problem v evropskih direktivah, naj se ti, ki tja kandidirajo, zavežejo, da jih bodo odpravili, saj so jih polna usta skrbi za državljane.