Svojega sina sem pripeljal v Ljubljano z diagnozo, ki je kazala na gotov konec mladega življenja po že dveh operacijah v drugi bolnišnici, kemoterapijah in obsevanju s še kar naprej rastočim tumorjem v možganih. Bila sva sprejeta pri prof. Dolencu, ki je po posvetu s sodelavci odločil, da bodo mojega sina operirali, s tem da sem bil opozorjen, da so po takšni operaciji možne tudi kakšne posledice, ki jih je pa sin tako že imel po prvih dveh operacijah in obsevanju. Operacija v Ljubljani je bila namreč že tretja na istem tumorju. Tumor je bil v premeru velik 8 centimetrov. Profesor je sina operiral s svojo ekipo, po skoraj osmih urah dela je bilo vse končano in od takrat naprej moj sin nima več možganskega tumorja, ker ga je profesor v celoti odstranil, posledice pa so ostale enake, kot so bile pred operacijo. Tako moj sin zdaj hodi in je pravzaprav popolnoma samostojen, za kar se lahko zahvalimo profesorju Dolencu, zame vedno napisanem z velikimi črkami.
Prepričan sem, da je profesor tudi v primeru, za katerega ga zdaj obsojajo, storil vse, kar se je v danih okoliščinah dalo, in da ni mogoče dvomiti o njegovem delu po tolikih uspelih zadevah. Prav tako sem prepričan, da je bil pacient opozorjen na možne posledice, ki se lahko pojavijo, kar je več kot normalno. Še bolj pa sem prepričan, da profesorju ni bilo treba ničesar dati, da bi opravil svoje delo, tako je bilo tudi pri nas, vse je ostalo pri besedah »hvala, profesor, tega ne bomo in ne moremo nikoli pozabiti«. Profesor pa je vedno najbolj vesel, ko vidi uspešno končano delo in rešeno življenje.
Zato sem prepričan, da mu moramo pomagati tudi na nivojih, kjer to lahko storijo, da ne bo ostal naslov Velikan brez podpore.
Marjan Štimec, Laporje