Pustimo to, koliko bi realizacija tega projekta stala in ali bi se investitorji našli oziroma ali je ekonomsko upravičena in obče smiselna. Kar me zgrozi, je molk varuhov kulturne in krajinske dediščine, tudi pri drugih bolj nedolžnih in celo potrebnih rečeh, kot so denimo vetrne elektrarne, vedno zelo prizadevne in bojevite civilne družbe.
Naj spomnim na zgodbo Toncityja, ki je klavrno utonila v mlaki, ki je več kot desetletje »krasila« prostor pred koprskim sodiščem. Tam naj bi nastal že davnega leta 1995 neki poslovni center oziroma sedež vrste azijskih družb, ki so videle v Kopru odskočno desko za prodiranje na srednjeevropske trge. Toncity je bila družba, ki naj bi to stavbo zgradila. Želja je bila po dveh povezanih stolpičih v petih nadstropjih, ki bi komajda presegla višino obstoječe sodne palače. A ni šlo. Zataknilo se je najprej prav pri piranskem Zavodu za varovanje naravne in kulturne dediščine, ki je zahteval za izdajo soglasja znižanje gabaritov za eno nadstropje. To pa je jemalo preveč prostora, ki so ga bili najavljeni investitorji načrtovali. Pogajanja so bila dolga in težka in počasi je začetno navdušenje Azijcev pošlo in projekt je šel po gobe.
Lahko bi naštel še vrsto drugih omejitev, ki nam jih je omenjeni zavod postavljal ob posegih v mesto – bil sem takrat župan – od tlakovanja ulic in trgov do obnove stavb. Danes kot da je oblasti dovoljeno vse. Po presoji in opozorilu te ustanove naj ne bi bile palme v Pristaniški in Cankarjevi ulici nikoli posajene, pa so tam že deset let. Obveljala je odločitev župana in le narava in čas sta poskrbela za to, da se zdaj sadijo temu prostoru bolj primerna drevesa. Da ne govorimo o tiskanem betonu, ki je bil v mojem času strogo prepovedan. No, recimo, da se s časom tudi miselni gabariti stroke spreminjajo, posodabljajo, postajajo bolj prožni, fleksibilni, prilagodljivi, zlasti če so odvisni od financ občinskih blagajn, toda nekje mora biti meja! In Popovičev stolp mora biti ta meja!
Poglejte razstavljene slike in makete in vprašajte se, še posebno varuhi kulturne in krajinske dediščine, ali smo še pri zdravi pameti? Arhitektom, tudi z največjim slovesom, ne gre zameriti ničesar… So tam, da rišejo, da si drznejo vse, kar fantazija premore. So umetniki. Ko pa to preide v županovo napoved razpisa mednarodnega natečaja, ki bo v predvidenih nagradah tudi precej stal, je skrajni čas, da se stroka, pristojna za te reči, oglasi in pove, ali bo tak poseg med starim, zgodovinsko pomembnim mestom in naravnim rezervatom dovoljen?
In če že, bo dovoljeno vse, kar si bo človekov um omislil? Bomo zašli v totalni miselni Schengen?
Aurelio Juri, Koper
