V blodnjaku

Pravzaprav sem politični leksikon pisal za nas, ki smo se naenkrat znašli v lastni državi – torej brez predhodnih pomembnejših državotvornih izkušenj. Ni se mi zdela preveč posrečena parola in usmeritev »Evropa zdaj!«, ki jo je bilo mogoče razumeti tudi tako, da se popolne neodvisnosti nekako bojimo. Evropo sestavljajo v glavnem stare, izkušene in prekaljene kolonialistične nacije in treba je biti hudo naiven – da ne zapišem kaj drugega –, če kdo misli, da jih bodo zamudniška ljudstva lahko dohitevala in se z njimi enačila. Razen tega me ni niti malo privlačilo kakršno koli vojaško povezovanje, saj smo se prepričali o prednostih miroljubnega sožitja z vsemi narodi, mejimo pa k sreči na države, ki nikogar huje ne ogrožajo. Takrat – pred dvema desetletjema – sem upal, da bomo svojo državo vzeli do kraja resno, da se bomo potrudili za njeno uspešnost in varnost, saj smo poglavitne grožnje družbenemu življenju in razvoju v glavnem poznali že iz naših jugoslovanskih izkušenj. Toda polagoma so se razrasle in prevladale nezdrave ambicije, vsakršne zlorabe, nestrokovnost, nediscipliniranost, razkroj normalnih nravstvenih vrednot, birokratske težnje in podobno. Medtem ko smo se v svoji jugoslovanski balkanski domovini in soseščini še kar znašli, pa smo v novi vseobsežni evropski domovini še zmeraj majhni in nerazgledani prišleki. Četudi se že več kot šestdeset let ukvarjam z družboslovjem in filozofijo in čeprav sem vseskozi zainteresiran za idejnopolitično problematiko, sem v tem velikem in razvitem civilizacijskem in ekonomsko-političnem prostoru pogosto nebogljen prav tako kot kak začetnik, ki komaj kaj zares razume. Pa še vsi komplicirani in nevarni procesi globalizacije ter vzpon kultur, ki so še predvčerajšnjim komaj kaj pomenile in zmogle... Kitajska, Indija, Latinska Amerika... Svet in vsi vidiki politike v njem so vse bolj – blodnjak, ki je tudi vedno bolj konflikten.

Človek posameznik navkljub prizadevnosti, navkljub sodobnim občilom zaostaja, zamuja, izgublja stik z vsem tistim, čemur pravimo »napredek«. Vsak dan prinaša spremembe, inovacije, premike... In pomislimo le na našo družbo in dogajanje v njej in v zvezi z njo. V našem šolstvu in v drugih institucijah smo hudo zanemarili družboslovno in politično usposabljanje novih rodov, čeprav družbenopolitična situacija še nikoli prej ni bila tako zahtevna, kompleksna in dinamična. Zalotil sem se – pri svojih osemdesetih letih –, da resno zaostajam, kar zadeva umevanje samega tukajšnjega družbenopolitičnega relevantnega dogajanja, celo v toliki meri, da ne znam več ustrezno misliti in spregovoriti o njem. Nič ne pomaga: treba je poiskati pomoč pri dosti mlajšem kolegu publicistu, ki razume nove pojave in jih zna izraziti. Lepo počasi in pozorno sem prebral in premislil sporočila knjig: »Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo« (2012), »Zima našega nezadovoljstva« (2013) in »Kdor prej umre, bo dlje mrtev« (2014); avtor Marcel Štefančič ml., socialni filozof, televizijec, poznavalec filma in še marsičesa drugega, kar je iz preteklosti in v današnjem času treba spoznati, vedeti in upoštevati. Središčna problematika: dandanašnje orgije sodobnega imperializma in neoneokolonializma, ki se bohoti celo po Evropi; oblastništvo institucij finančnega kapitala, njegova diktatura; neoliberalistične ideološke kljukaste finte... Povsem nemogoče je prezreti, da nas vse to še kako zadeva... Če je kdo zadnje čase socialno-politično nekoliko zadremal tako kot jaz in se s tem noče sprijazniti, mu svetujem, naj me posnema in stori isto. (Še posebej pa to idejno-politično bralno »budnico« priporočam vsem tistim osebam, ki trdijo, da so levičarji; ta nazorska osvežitev prav gotovo ne more nikomur škodovati.)

Tudi če se bomo pošteno trudili, bomo težko našli pot iz našega blodnjaka, kako pa bo v prihodnje s samim tem labirintom, v tem zapisu ne bi hotel vedeževati. Močno dvomim, da bi bilo v sedanjih pogojih mogoče dohitevati razvite evropske, azijske, ameriške in druge družbe. O naši strašni preobremenjenosti z dolgovi pa si ne upam več niti razmišljati. Dolgove si lahko privoščijo le tisti, ki imajo vrhunsko produktivno sodobno tehnologijo, in tisti, ki so vojaško tako močni, da jih nihče nič ne more.

Prepričan pa sem, da se učiti in spoznavati vendarle splača, če že ne zaradi drugega, pa zaradi potrjevanja lastne osebnosti. Kako žalostno je gledati ljudi, ki paradirajo v javnem življenju, ob tem pa razodevajo popolno intelektualno revščino. Res pa je, da so se prav ti povsem udomačili v blodnjaku in da bržčas niti niso opazili, da so v njem. Blagor jim!